V preteklih dneh smo si na malem odru SNG Drame ogledali premiero dveh Beckettovih enodejank s konca petdesetih in začetka šestdesetih. Gre za pri nas prvikrat uprizorjeno Gledališko skico II in izredno prepoznavno Igro. Vpogled v dve različni situaciji, ki ga prinašata, je sicer kratek in precej jedrnat, a zasleduje gledalca še kar nekaj časa po odhodu s prizorišča.
V preteklih dneh smo si na malem odru SNG Drame ogledali premiero dveh Beckettovih enodejank iz konca petdesetih in začetka šestdesetih. Gre za pri nas prvikrat uprizorjeno Gledališko skico II in izredno prepoznavno Igro. Vpogled v dve različni situaciji, ki ga prinašata, je sicer kratek in precej jedrnat, a zasleduje gledalca še kar nekaj časa po odhodu s prizorišča.
V Gledališki skici II smo priča pregovarjanju dveh izvedencev A in B oziroma kot izvemo skozi njun pogovor, Bertranda in Morvana. Prvi, v igri Bojana Emeršiča, je bolj praktična in dobrohotna polovica dvojice, drugi, ki mu je glas in stas posodil Saša Tabaković, pa njena resnobnejša in pedantna plat. Vso ne-dogajanje Skice je skoncentrirano okoli njunega preučevanja dokumentov o življenju osebe C oziroma Crokerja, ki skozi trud Žige Udira vztrajno stoji na robu okenske police, pripravljen, da konča bedo tostranskega življenja.
A in B kot poslednja razsodnika zbirata argumente in protiargumente za C-jev skok v prazno. Morvan s strogo birokratsko suhoparnostjo bere humorno-parodične vtise C-jevih znancev o njegovem karakterju in življenju, pri čemer se bolj ali manj požvižga na Bertrandovo optimistično iskanje pozitivnih in z voljo do življenja nabitih odločitev C-ja. Poleg omenjenega pa resnobnost, ki navadno spremlja vprašanje samomora, razbijajo še kontradiktornosti osrednjih karakterjev. B je na primer hkrati suhoparen birokrat z očitno zaigrano strogostjo, ki pa neizmerno hlepi po človeški toplini.
Skozi preigravanje humornosti tipa »Koliko nesrečnikov bi bilo danes takih, če bi pravočasno ugotovili, kako zelo so taki?« in raznolikih tematik, ki se precej naključno izmenjujejo, prideta do zaključka, da naj Croker skoči. Ali pa morda tudi ne. Konec Skice nastopi kot prekinitev situacije, ki bi se lahko vlekla v nedogled. Tako ni čudno, da se Bertranda in Morvana navadno jemlje za predhodnika bolj razvpitih Estragona in Vladimirja.
Diskrepanco med govoričenjem in dejanji pa še bolj poglobi drugouprizorjena Igra. V žare ujeta trojica dveh žensk in moškega, ki je včasih sestavljala ljubezenski trikotnik, neutrudno blebeče vsak svojo verzijo ljubezenske drame. Tempo izpovedi jim narekuje precej samovoljni reflektor, ki z osvetljevanjem vsakega posebej podeljuje dovoljenje za izpoved oziroma jo celo zahteva.
Izredna ritmiziranost neustavljivega blebetanja, ki se celo dvakrat ponovi, zbuja občutek popolne zgrešenosti komunikacije. Vsi trije akterji - oziroma natančneje, glave Silve Čušin, Bojana Emeršiča in Saše Mihelčič - trobijo vsaka svojo. In le občasno, po sili golega naključja, se njihovi monologi srečajo v potencialni dialoški vzajemnosti. Ki pa se že v naslednjem hipu razblini.
Pa vendar je vsem glavam skupno iskanje pomiritve od reflektorske prisile h govorjenju, prisile, ki jih postavlja v vlogo ubogljivih lutk. Ženska 1 želi temo, moški mir in tišino, ženska 2 pa se zateka v norost. Pri tem vpijejo v reflektor, naj jih že pusti pri miru in se hkrati moledujoče sprašujejo, ali so sploh slišani in videni.
Nagovarjanje luči pravzaprav poveže obe uprizorjeni drami. V Skici na primer izstopa prizor, ko Morvanu med posmehljivim prebiranjem o C-jevi pretirani občutljivosti na mnenja drugih nekajkrat ugasne namizna svetilka. Hladnokrvnega birokrata, ki se bojda požvižga na mnenja drugih, neubogljiva luč precej iztiri in zafrustrira.
Beckettov razvoj od uporabe luči v situacijski komiki k luči kot gonilu dramske igre je v zdajšnji postavitvi na malem odru SNG Drame tako prišel do izraza. Začenjamo pa lahko tudi slutiti njegovo raziskovanje notranjih meja gledališča, ki ga je pripeljalo v drugo, nenihilistično ustvarjalno obdobje. Obdobje, ki bi ga lahko povzela ena njegovih opazk: »Tako je kot bi imel živalco v glavi, za katero se trudiš poiskati glas, kateri poskušaš dati glas. To je tisto pravo. Vse drugo je igra.«
Z igrivostjo iger se je igrala Barbara.
Komentarji
komentiraj >>