Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Prerez dela artista znanega pod imenom ALI EN (8985 bralcev)
Četrtek, 8. 10. 2009
jizah



Pred nadaljevanjem AliEnove slovenske koncertne turneje, ki se ekskluzivno dogaja ob 15. obletnici izdaje kultnega albuma "Leva scena" in ob 10. obletnici albuma "Smetana za frende", se bomo zatopili v delo gospodiča AliEna, danes slišočega na ime Dalaj Eegol. Zazrli se bomo v njegova zgodnja dela ter stvar končali s časom, ko je Ali En, tudi umetniško prestopil v polje Dalaja. Ob tem vas čaka nemalo presenečenj, še več njih boste mnogi lahko doživeli na naslednjem, ljubljanskem koncertu

 

Kot veste je Ali En začel s svojo prvo in zadnjo resno slovensko turnejo. V petek je gostoval v Mariboru, v soboto 10.10.2009 se kani pojaviti v ljubljanskem Kinu Šiški, nato pa pot nadaljuje še 31.10.09 v Portorož, 6. novembra se ustavi v Novi Gorici in 7. novembra v novomeškem Lokal Patriotu. Zato, danes predstavljamo prerez njegove kariere, poslušamo njegovo muzika in njegova sodelovanja, pa tudi njegove sample creditse... V goste pride tudi Dalaj osebno...

Kdo je Ali En?

Dalaj Eegol se kot Ali Džafić rodi v Kranju leta 1973, očetu Bosancu in mami Primorki. Sprva živi s starši v stanovanju v Rožni dolini, a ga v času srednje šole bolj kot šola začnejo zanimati rolke, plošče in muzika, v čemer vidi svetlejšo prihodnost in tako bolj kot v domačem stanovanju ostaja in postopa po ljubljanskih ulicah… in centru, kjer živi nekaj let. V času svoje začetne prepoznavnosti sicer živi na domačem naslovu, a legende vedo povedati, da večino časa preživi pri takratnem prijatelju in glasbenem soborcu Mitji Kavcu na Vrhovcih. V začetku devetdesetih svoj priimek prvič spremeni in tako tudi uradno postane Ali En.

Je eden prvih slovenskih raperjev, vsekakor pa prvi raper, ki je na police plošč izvrgel pravo pravcato rap ploščo. Kje je začel svojo rapersko kariero pravzaprav ni natanko jasno, saj so se stvari prepletale s svetlobno hitrostjo in so se bržčas dogajale celo istočasno. Ali En je kot uveljavljen ljubljanski funk, funky in rap DJ ter kot skaterska legenda t.i. ljubljanskega Cankar teama, pomenil ljubljansko street legendo tistega časa.

Skladno s svojim legendardnim uličnim statusom se je Ali En pojavljal na vseh pomembnejših plejsih (Sk8-al je na Cankarju, rolal po ljubljanskem klubovju od K4, Palme, TrueBara in Nexusa dalje) in se družil z novodobno ljubljansko muzičarsko sceno, kar naenkrat influirano z reformiranim acid-jazzom, rapom in funkom. Svojo rapersko kariero je začel tako, da se je sprva malce podružil s pestro družbo raperjev in neraperjev imenovano RC Rappers. Kmalu zatem začne v “Red Hot Chili Peppers influenced” ljubljanskem funk rock kolektivu Peyotle Crunch (nekateri ime zapisujejo tudi kot Peyotil Crunch), malce širša funky, funk, rap in urbana scena pa je zanj najprej slišala takrat, ko je postal vocalist odlične ljubljanske funk zasedbe Heavy Les Wanted. In to kljub temu, da je že davnega leta 1991 pod taktirko Silvestra Žnidaršiča v studio Cankarjevega doma posnel kompozicijo “Takšnega dneva pa še ne”, ki takrat vsaj javno ni ugledala sončne svetlobe, kasneje pa smo jo zasledili na njegovem prvencu “Leva scena”. Kompozicija se v anale domorodne muzike verjetno zapiše kot prva skladba, kjer domači scratcher scratcha.

V Peyotle Crunch Ali uleti po takratnem principu ljubljanskega uličnega muzikarjenja, vsaj, če gre verjeti legendam. Peyotle Crunch so bili takrat funk-rock band, ki je v Gledališču Glej zatvarjal predstave “Columbus, Schwarz & Capone”, Grapefruitove produkcije. Predstava je bila na sporedu leta 1992 in po njenem koncu so vsakodnevno igrali Peyotle Crunch v postavi Mitja Kavec na basu, Kristjan Pavlin na kitari in Tomaž Zver na bobnih. Predhodno so fantje sodelovali še s Tripkom na vokalu in z njim v KifKifu tudi posneli nekaj malega komadov, ker pa je Tripko bend zapustil, Ali pa je dvakrat jammal z njimi, je to že pomenilo, da je Ali En del ekipe. Podobna zgodba se je pripetila tudi z zasedbo RC Rappers, sicer pred tem slišočo na ime Pierre (igrali so nekakšen funky pop), h kateri si tudi “uletel” tako, da si prišel na kako vajo ali dve in že si bil notri.

S Heavy Les Wanted je Ali poleg njihovega, angleško govorečega materiala, najprej predstavil komad “Stremetzsky” (gre za zgodbo o pedofilskem ljubljanskem učitelju, ki se je selil iz ene na drugo šolo in tako učil pol Ljubljane, zanimivo pa je tudi to, da je skoraj vsakogar učil kak drugi predmet), s čimer so zaradi seksualno in besedilne eksplicitnosti mnogi obiskovalci ušes dodatno zastrigli z ušesi. S Heavy Les Wanted je sodeloval približno dve leti, ker pa se je njihova odisejada s snemanjem prvenca zavlekla, se je Ali odpravil v lastni svet, počasi zapustil bend in se pričel odmikati v svet samostojne plošče. Ob odhodu iz Heavy Les Wanted ga ja na vokalu zamenjal še en vidni lik t.i. party people ljubljanske scene sredine devetdesetih, Call Ya, ki je mlade in obetavne bende predstavljal na nacionalki, in sicer znotraj serialke pod okriljem Studia Ljubljana, imenovane Alter (oddaja je bila on air med letoma 1991 – 1992), kjer so med drugim gostovali tudi Peyotle Crunch. Sodelovanje med Heavy Les Wanted in njihovo percepcijo fanka in Ali Enom so ostali, pa naj gre za sodelovanje Ali Ena na plošči Heavy Les Wantedov ali za gostovanje HLW na Ali Enovem prvencu - "Leva scena", kjer so se skupaj predstavili v kompoziciji “Tarzan”, posneto malce pred ostalimi posnetki Ali Ena za njegov prvenec. Vmes se je kajpak pojavil še dobršen del drugih projektov, a funky oz. "fonk toucha" Ali En nikoli zares ni izpustil.

Pred izidom prvenca Ali leta 1994 sodeluje pri nekaj projektih. Najprej se zapre v studio k Aldu Ivančiću, kjer Aldo z Borghesio sodeluje pri plošči priredb kultnih elektroničarjev Kraftwerk, ki jo v sodelovanju domače založbe Dallas in angleškega Muta, slovenski glasbeniki izdajo kot homaž velikim Kraftwerkom. Kompilacijski album priredb izide pod imenom “Trans Slovenia Express”, Ali En pa v komadu “Ohm Sweet Ohm” sodeluje kot scratcher. Istega leta s Heavy Les Wanted in majceno pomočjo njihovega prihajajočega vokalista Call Yo, takrat nastopajočega pod imenom D’Nots, posname tudi kompozicijo “Lasermaster”, posneto v studio pri Činču in najprej izdano na prvem slovenskem CD romu “Get Infotained”, z namenom prikaza zmožnosti in potencialov tehnološko-računalniškega razvoja. Kasneje stvar izide tudi na Cd-ju “Neurodancer”, ki ga v sodelovanju Gledališča Glej ter Grapefruita izdajo v gledališču Glej, saj so skladbo “Lasermaster” umestili v svojo gledališko predstavo “Neurodancer”.

Sprva se je zdelo, da bo plošča “Leva scena” izšla v samozaložbi (vsaj Ali to tako predstavi v svojem intervjuju za Mladino), a je kasneje prijateljstvo med SSF-om in Ali Enom prišlo do nivoja, ko svojega sina oče Tone vpraša ali se to izplača izdati. Ko Simon odgovori, da je to cool in “the best” se oče Tone, ki je založniško pridobil nekaj izkušenj z izdajo enega najuspešnejših cd-jev v Sloveniji sploh “Maček murija in Muce mace” svoje žene Nece in je takrat že tiskal plošče v Salzburgu, odloči izdati Ali Ena, saj ga sin prepriča, da je “to ta prav rap in da tako na hard rapa pri nas še ni bilo”. Simon zna povedati tudi, da so se na njih zaradi te izdaje spravljali raznorazni agresivneži, “ker je Ali povedal par resnic. In je blo zlo brutalno in brez domišljije in tako naprej in mislim, da je blo zlo grdo…, ampak pač… Ali je povedal svoje in to mu gre”. Vsaj tako je situacijo za diplomsko nalogo fotografa takrat popularnega rolkarskega “cajtnga” Pendrek, Jako Babnika, izdavil Simon.

Mešanica funky live benda z odlično ekipo muzičarjev, kot so odštekani Mičo Kavec na bassu, Rok Gerbec na tenor in Mike na alt saxu ter s pomočjo prekaljenih primorskih pop muzičarjev kakršna sta Marino Legovič (klaviature) in Jadran Ogrin, njegov stric, kitarist, producent in klaviaturist, je kajpak presegla takratno ameriško pojmovanje hiphopa in je pionirsko zimprovizirala rapersko produkcijo. Zanimiv je bil predvsem kreativni proces dela, saj so obrisi “Leve scene” nastajali od prvega posnetka leta 1991 dalje, poleg Alija pa je veliko k končni podobi prispeval basist Mičo Kavec, sicer sin odličnega slovenskega kitarista Pavleta Kavca (Oko) in človek pri katerem je v kletnih prostorih na Vrhovcih Ali v tistem času pravzaprav živel. Mešanica njegovega izhajanja iz živega glasbenega miljeja ter poznavanja sodobne raperske produkcije je kulminiral v samosvoj proces studijskega dela. Ali je v svojstvenem kreativnem procesu ugotovil, da bi se stvar po tipičnih ameriških standardih samplala, ker pa je izhajal iz živih glasbenih tvorb, je originalnim samplom in loopom Mičo dodal še ekspresivne bas linije, v studiu pa so svoje dodali še zgoraj omenjeni glasbeniki. Za t.i. sampling in looping je s svojim kvazi samplerjem, ki naj bi bil sicer bolj nekakšen sekvencer kot kaj drugega, poskrbel Brane Zorman alias Brane Z, eden prvih elektronskih producentov pri nas, pravzaprav pa je šlo za to, da so se pobrale skoraj celotne že uporabljene podlage. V kreativnem procesu se niso iskali kratki sampli in se dodajali na vnaprej pripravljeno zasnovo, temveč je šlo za to, da so že sestavljenemu in od tujega producenta narejenemu inštrumentalu le dodali določene linije, a je osnovi loop v celoti ostal enak. Prevladoval je kajpak Mičo Kavec z basom pa tudi Rok Gerbec in Mike Willford nista kaj prida zaostajala s svojimi dodatki (recimo pihalna sekcija Bureka). Nekateri posnetki sploh angleški “Two Giants” morda prav zaradi tega zvenijo kot demoti, a vendar so v skupnem seštevku fantje ustvarili nekaj svežega in vsaj kar se tiče slovenskega raperskega samplinga vsekakor odigrali pionirsko vlogo. Nekatere komade so vendarle uspeli bolj dodelati, tako da so sample oz. loope pospešili, ipd. Sploh za našo sceno je bil to takrat velik napredek.

Danes si seveda kaj takega zaradi vseh mogočih odločb o samplanju ne bi mogli privoščiti, a takrat je bil za pionirsko rapersko sceno vsak tovrstni poskus prava umetnost. V vsem tem času, ko je nastajal material za Levo sceno in leta 1994, ko se je Ali z ekipo odpravil album posneti k Jadranu Ogrinu v njegov dekanski studio JORK, je torej nastajala Leva scena, ki je na police plošč pridirjala konec leta 1994. Ali En je skupaj z Mičom in Jadranom poskrbel za priredbe in izvedbe, Jadran pa se je kot glavni producent podpisal pod prvo resnejšo slovensko rap ploščo (Koširrapteama z njihovim prvencem res ne moremo gledati kot resen raperski projekt). V omenjeni ekipi in s pomočjo Braneta Zormana na loopih in samplih ter vokalno podporo Trnovčana Klemna Klemna je s predhodno radijsko najavo komadov “Leva scena”, “Pizdenjak oz. Plestenjak” in “Stremetzsky”, za založbo Prodok/Mačji disk izšla plošča in z njo tudi kaseta. Založba Mačji disk, ki jo vodi Tone Stojko, sicer eminentni fotograf, oče BMX-arskega svetovnega prvaka in enega najvplivnejših slovenskih DJ-ev Simona Stojka Falka alias SSF-a in mož Nece Falk, pa je z lansiranjem omenjenga izdelka presenetila sama sebe, saj so morali kar naprej izdajati nove in nove ponatise "Leve scene", ki so jo po dobrem letu in pri prodanih 5000 cd-jih ter 1000 kasetah prenehali tiskati in ob njeni šesti obletnici natisnili še en ponatis, kateremu so na naslovnico dodali še napis Zlata plošča in ga znova prodali v celoti. V drugi verziji so malce zamenjali tudi knjižico, saj je prvotno verzijo s besedili zamenjal tekst Napo.Lee.Tana, kjer navaja nekaj razlog zakaj je nakup tega albuma nujno potreben. Trenutno je Ali Enov prvenec potencialnim kupcem povsem nedostopen.

Za “Levo sceno” je značilno že omenjeno samplanje oz. loopanje, tako si je Ali pomagal z bolj ali manj znano rapersko godbo, večinoma bazirano v ZDA. V kolikor imate čase, lahko preverite 3’rd Bass ter njihovo skladbo “Brooklyn/Queens” (Takšnega dneva pa še ne), Kool G Rapa in Dj Polo v “Streets Of New York” (TNB), Naughty By Nature v “Pin the Tail On the Donkey” (Burek) ali Italijana Frankieja Hi-NRG MC ter njegovo “Omaggion, Tributo, Riconoscimento” (Ne vem če spim in sanjam) ali pa preverite bolj delovno različico samplanja, kjer se vzorec dejansko predela in v tem primeru pohitri, kot recimo pri komadu “Hercules” Aarona Nevilla (V mestu nekaj dogaja).

Zgodovina Leve scene se torej vleče od leta 1991 dalje, pred finalnim snemanjem v Dekanih, kjer so fantje opravili nekaj več kot 200 studijskih ur, pa je Ali leta 1994 v studio KifKif pri Žaretu Paku posnel kompozicijo “Ne vem če spim in sanjam”. Tik preden je plošča poharala takrat komaj nastajajoče štacune s CD-ji, pa se je Ali En odpravil na nekaj radijev predstaviti svoje tri komade, ki jih v tistem času uredniki seveda niso radi vrteli. Trojec skladb prinašajočih na radijske postaje je slišal na ime “Leva Scena”, “Pizdenjak” in “Leva scena”. Nekateri, recimo Radio Maribor so izbrali le po eno skladbo, nacionalni radio pa za Ali Ena ni hotel niti slišati, dokler njegov uspeh ni postal samoumeven in je spot “Sirni & mesni” postal veliki hit vsak dan novonastajočih slovenskih televizijskih postaj (recimo MMTV-ja). Alijeva plošča je izšla tik pred velikim nastankom novodobnih slovenskih radijskih postaj in v času, ko je v bistvu kompletna študentska in alternativna populacija poslušala Radio Študent, rockerji so prisegali na RGL, nacionalni radio pa je veljal za posmeh v poznavalskih glasbenih krogih. V tistem času sta začela v Ljubljani delovati še dve radijski postaji, in sicer Gama MM (današnji Ekspres) ter Radio Salomon. Prav te novonastale radijske postaje so skupaj z Radijem Študent, kjer je Ali nemudoma postal hit, veselo vrtele prav vse tri njegove skladbe, ki so napovedovale album. Z RGL-om oz. takratnim urednikom le-tega, danes zaposlenem v javnem zavodu RTV Slovenija, Markom Prpičem je Ali takoj prišel navzkriž, a ga je RGL vseeno vrtel saj je imel Ali tam zaslombo v Matjažu Ambrožiču, ostali radiji pa so zaradi njegove nenavadne eksplicitnosti, direktnosti in udrihanju po caplavosti in hinavščini domače glasbene scene, raje počakale s predvajanjem njegove muzike. Radio Maribor je tako verjetno ravno iz razloga, ker Strmeckega ni poznal, veselo vrtel Stremetzskega medtem, ko je preostali kompoziciji, s prstom kazajoči na bedno gnilobo domače glasbene scene in na razvajenega sinčka Jana Plestenjaka, kajpak zavrnil. A naval novih radijskih postaj in popularnost Radia Študent sta skupaj s preostalim medijskim pojavljanjem Aliju dala krila, kredibilnost in moč.

Jan Plestenjak je v tistem času ravno privihral iz študija igranja kitare v ZDA in je najprej posnel “na četrt” raperski komad s Tomažom Domicljem, nato pa je razjezil rapersko javnost s svojim pojavom na Melodijah morja in sonca v Portorožu, kjer je “odrapal” komad “Naj stvari so 3”. Tam je poleg katastrofalnega rapa, omenil še skatanje, kar je bilo za Alija in njegovo ekipo preveč, zaradi česar mu je Ali kasneje posvetil komad. Zanimivo je predvsem to, da Plestenjak na prvi plošči skorajda ni prepeval, temveč so na njej sodelovali vokalni gostje, on pa se je osredotočil bolj na avtorstvo skladb in igranje kitare.

Hinavska medijska scena je Alija sprva poskušala ignorirati oz. je o njem pisala zelo malo in povsem neopredeljeno ter bledolično, a je bil gospod En takrat že prekaljeni mojster promocije. Tako so na plan hodile zgodbe, da je Ali En pred nekim radijem slučajno pustil kaseto, radio pa ga je začel na polno vrteti, spori z glasbenimi uredniki pa so hitro pricurljaji do prave mase, ki je njegovo glasbo skonzumirala. Na skoraj vsakem intervjuju za manjše medije so se Ali En in ekipa vedno zabavali in izmišljevali nove in nove, bolj kot ne neverjetne zgodbe. Medijsko Ali En ni bil novo ime, saj je poleg svoje velike vloge na ljubljanski skaterski sceni, preko t.i. Skate Core kolektiva, štartajočega v postavi Tomo Per, Iztok Dimc in Tomaž Košir, prišel do dela na oddaji Skate Tv, ki je v sklopu takratnega bombastičnega napada Studia Ljubljana (današnji Studio City), z urbano vsebino preokupirala takrat še ljubljansko televizijo (danes seveda RTV SLO). Ali je kot eden boljših skaterjev in človek z ničkoliko povezavami znotraj urbanih ljubljanskih krogov, sprva pristopil k ustvarjanju zadnje številke skaterskega fanzina NLP (Neznani leteči predmeti), ki jo je trojec v postavi Košir, Dimc in Per zakoličil na začetku leta 1989, Ali pa jim je pri zadnji, šesti številki pomagal tako avtorsko kot tiskarsko, saj jim je s svojimi sponzorji priskrbel offset tisk. Prepoznavnost je nato gradil kot del ekipe Skate Core, s katero so fantje gostovali na nacionalni televiziji ter na nacionalnem radiu. Prelomni moment skaterske scene pa je bil vsekakor obisk gospodične Radmile Pavlovič, ki je s kamero Studia Ljubljana prišla na skaterski večer v K4 posnet reportažo o rolkarjih, kar je kulminiralo v to, da se je na TV-ju v sklopu Studia Ljubljana, pod vodstvom Tomaža Peroviča rodil “Skate Tv”. Skate Tv je bil sestavljen iz kratkih prispevkov, pogosto temelječih na skečih, v njem pa je lahko tudi širša javnost slišala rap, saj so fantje nekajkrat predstavili skladbo RC Rappersov “Mi pijemo pivo”, bojda eno od treh posnetih skladb tega kolektiva. RC Rappersom se je kmalu po začetku delovanja pridružil Ali En, glavni grli pa sta bili sprva raper Mare ter današnji frontman zasedbe Big Foot Mama, Gregor Škočir, ki so delovali po taktu vodje benda JAMirka ViPa. Skate Tv je luč sveta ugledal v zadnjem mesecu leta 1990, oddaja pa se je nato krčila s prvotnih 15, na 10 in kasneje na 8 minut. Ali En je bil od začetka eden od voditeljev oddaje, v prvi oddaji pa je z rolko preskočil motor. Problem je nastal kmalu, saj so fantje za oddajo po glavi dobivali takrat bajnih 100 mark, počasi pa so se začeli deliti v dva tabora, tako sta oddajo izmenično vodila dvojca Ali + Matjaž in Tomo + Iztok, do njene ukinitve decembra 1991. Seveda so si fantje že takrat omislili za RTV precej nenavadne dogodivščine in metode dela, od zakajanja in pitja v montaži naprej. Po odstranitvi oddaje izven konteksta Studia Ljubljano (pod katero je spadal tudi legendarni Jonasov Videošpon), je oddajo, ki je bolj kot na skatersko oddajo mejila na nekakšnega predhodnika Jackassa, v svoji obliki in različici predstavil Studio Prodok.

Prodok je oddajo nagradil in jo odpeljal na Kanal A ter začel resno snemati rolkarska in BMX prvenstva in tekomovanja. Studio, katerega šef je še danes Tone Stojko, zanj pa kamero naokrog vihti tudi njegov sin Simon alias SSF, je tako vzpostavil prvo resnejšo povezavo med Ali Enom in založbo Mačji disk oz. Prodok. Ali je bil namreč voditelj oddaje “Prodok BMX in Skate TV”. Nova in hkrati manj odmevna različica Skate Tv-ja je bil zastavljena bolj resno, SSF pa je kot svetovni prvak na BMX-u, seveda izpostavil tudi BMX. Ali je cca. 2 leti in pol vodil oddajo, nato pa se je oddaja domujoča na Kanalu A samoukinila leta 1994 tik pred izidom “Leve scene”.

Prepoznavnost Ali Ena na skaterski in tv sceni je vplivala tudi na njegovo prepoznavnost na ostalih urbanih prizoriščih. Tako je bilo prvenec veliko lažje spromovirati in vedeti, kje bodo mediji padli in kje je dovolj prostora za pridobivanje pozornosti in škandalov. Najvažnejša pozornost “Leve scene” se je tako skrivala v kletvicah, preklinjanju, uličnemu izražanju, v tem, da je bila muzika za večino sveža, eksplicitna in da je napadala ljudi direktno - z imeni in priimki. Vsak, ki je prišel za njim tega ni mogel več ponoviti, saj je tovrstno provokacijo prvi izvedel Ali En, kot je sam priznal v intervjuju za Mladino, je bilo v tem tudi malce preračunljivosti, “raja pa se je napalila”. Po intervjuju v Mladini in po tem, ko je Ali s svojimi kolegi zakuhal “frko” na nacionalni televiziji, saj je vedel, da tja ljudi ne spuščajo z lastno videokamero v rokah, sam pa se je odzval na vabilo njihove glasbene oddaje (Roka rocka z Mojco Mavec???), kamor ga s kamero niso spustili. O tem so se hitro razpisali tudi do takrat bolj boječi mediji in o Aliju se je govorilo v resnih glasbenih krogih. Že ob tiskovni konferenci ob izidu albuma v Rožni dolini se je opazil rahel premikat medijev, saj je tja prišla precej široka ekipa s praktično vseh pomembnejših medijev. Nekaterim so bili njegova neposrednost, odkritosrčnost, nekonformnost in uporništvo všeč, spet drugim ne, najbolj glasni so bili bojda Anja Rupel, Tomaž Domicelj, ki ga je Ali verbalno napadel z besedami “en muskonter prou izstopa, za mene je debil, ljudje pa mu pravjo slovenskega naroda sin. Svoj največji hit je naredu že pred dvajsetimi leti, a še zmeraj ga špila in si misli vsi so kmeti, v resnici je kmet on naj se vrže čez balkon, če bo sreča zlom si vrat ti zafukan idiot moron” in Jan Plestenjak, ki mu je Ali posvetil komad Pizdenjak, izdanega le na albumu kasetni verziji Leve scene, češ, da naj bi sicer prišlo do tožbe, ki jo bodo sigurno izgubili, vsaj tako naj bi trdil njihov pravnik. Trik odkrit s strani založnika in Alija je bil skrit nekje povsem drugje, saj so vedeli, da jim lahko morebitna tožba zgolj ustavi prodajo, če pa bi ustavili prodajo pa bi tako ustavili zgolj prodajo kasete, saj na zgoščenki komada “Plestenjak” ni bilo. Tožil kajpak ni nihče, saj je Ali navsezadnje vsem tem bendom delal reklamo, čeprav sam pravi, da so mu bile takrat resnično všeč le Lene kosti. Med Plestenjakom in Domicljem na eni strani ter Alijem in njegovo ekipo na drugi strani je prišlo do prave medijske vojne, v kateri je Ali v intervjuju za Mladino o Janu zatrdil, da se “preveč sili z neko sceno, ki ni njegova. Je iz premožne familije in uspešnost si kupuje, česar si nihče, niti modeli, ki so delali z njim, ne upa povedati naglas. Dečko je soliden kitarist, vendar ne bi smel peti in repati.” V istem intervjuju Ali pove tudi naslednje besede: “Sicer pa gre predvsem za to, da je vse skupaj dobra reklama. To je v Sloveniji še vedno najboljše. Šimfanje in različne aferice”. Ali je bil raper s ceste, poznal je veliko zgodb, ki jih je kasneje podal v svoje skladbe, njegov fenomen pa je bil, da je z besedili takorekoč začaral kompletno drugačno mislečo sceno, saj so ga zaradi njegove direktnosti poslušali metalci, punksi, alternativci, elektroničarji in seveda tudi skaterji, funkerji, raperji, uporniški najstniki in celo jazzerji. Kompletno drugačno mislečo ekipo je takrat združil v neko mini vojno proti poplavi groznih pop glasbenikov, med katerimi jih večina, zanimivo, deluje še danes (Lovšin, Predin, Čuki, Laibach, Tomaž Domicelj, Faraoni, Anja Rupel, Aleš Klinar). Najbolj zanimivo pa je, da nikoli ni doživel nobenega resnejša fizičnega napada kroga okrog leve scene, marveč naj bi ga na neki prireditvi napadel le Tomo Jurak iz zasedbe Gu-Gu in ga v svojem pijanskem transu poskusil daviti. Tomo Jurak pa v skladbi in na albumu sploh nikoder ni omenjen.

Mit Ali Ena je presegel marsikateri okvir, saj se še danes preostanek raperske populacije sprašuje ali gre poleg najbolj mitološke in legendarne plošče, pravzaprav tudi za album, ki bo za vedno ostal na piedestalu domače raperske zgodovine. Standard, ki ga je postavil Ali je 15 let po njegovem prvencu še vedno izreden. Z njim je tlakoval pot novim raperskim zvezdicam in zvezdam, novim generacijam in glasbenim praksam, v sodobno domačo popularno glasbo pa je prinesel svežino. Domači rap je postavil na zemljevid, zanj je postajalo vse več zanimanja, dokazal je, da Slovencem ni treba rapati angleško temveč, da se iz domačega jezika lahko stori marsikaj, zraven pa lahko svoje zavračanje družbenega sistema in skatersko/rapersko odklonskost pelje skozi domače problem(atik)e. Brezkompromisno in brez dlake na jeziku je obdelal stvari, ki so mnogim stale na duši, a jih noben ni znal, ni mogel ali ni upal povedati, hkrati je v svojem gobcanju zaobredel vse osnovne prvine rapa, kot so osnovno sporočilo, direktnost in brezkompromisnost povedanega, sociala, represivni organi, življenje urbanega slehernika, družbeni komentarji, žuri, drogi, frendi, humorni izlivi, brezskrbna zajebancija… ter jih uspel pomešati z vedno aktualno tematiko pedofilije, tapkanja po hrbtu, “ufuravanjem novega slenga”, vse skupaj pa je vedno imelo za osnovno oslombo neko zgodbo in sporočilo. Zraven ni odvečen niti podatek, da gre pri “Levi sceni” verjetno za prvo slovensko ploščo, kjer se slišijo scratchi, za katere je Ali, kot uspešen DJ poskrbel sam.

Veličina njegovega ustvarjanja v tistem času pa žal nikoli ni rezultirala v eni glavnih stvari muziciranja na slovenskem, in sicer nastopanju v živo. Alijev skoraj edini povsem pripravljen in resen nastop je bil njegov “promocijski” špil v do danes največji slovenski diskoteki “DC-3 Dakoti”, stacionirani v osrčju BTC-ja. Ali je napolnil prostor s 3.000 ljudmi, že takrat pa se je čutil njegov veliki odpor do izvajanja verjetno njegovega največja hita kariere, ki je to verjetno postal zaradi enega samega razloga – zanj je posnel videospot v produkciji Prodoka in pod režijsko taktirko Simona Stojka Falka. Gre seveda za skladbo “Sirni & mesni” (v Dakoti je zamenjal dobršen del originalnega besedila), z vsebujočim morda njegovim najbolj brezveznim tekstom, s katerimi se nikoli ni ravno poistovetil, pravzaprav mu je šla “burek manija” precej na živce, saj mu je dala vedeti, da je poslušalstvo dolgoročno tripnilo na najbolj neangažiran tekst. Njegov problem z živimi nastopi, se je kanaliziral v večno rapersko dilemo neameriških raperjev, saj bi širšo maso dobil z razširjenim bendom, zato pa je seveda potreben denar, ki ga Ali takrat kot profesionalni glasbenik z zasluženo kako dodatno marko na skaterskih tekmovanjih, kjer sploh ni bil od muh, ni imel na pretek. Sprva je nastopal na beate, katerim je njegov kamerad Mičo Kavec dodajal basovske linije, Davor iz Kranjske gore je nastopal v vlogi DJ-a in skrbel za scratche, a je kmalu ugotovil, da raja na to ne tripa tako kot bi morala in je stvar razširil v osemčlanski kolektiv (s poudarjeno 4 člansko trobilno-pihalno sekcijo), s katerim je odigral le malo resnih špilov, saj je njegov takratni manager Enzo iskal nenavadne prostore, tipičnih prizorišč pa se je nekako hotel izogniti, kajti v njih je nastopala “leva scena”. Po mali slovenski turneji in po tem, ko za lastni ego in ljudski delirij poskrbi kot predvoznik ameriških Beastie Boysov v ljubljanski Hali Tivoli, se Ali En vehementno poslovi od nastopov, razpusti zasedbo z bobnarjem pa posname nov solistični komad, ki verjetno nikoli ni ugledal luči sveta.

Po plošči se zgodi marsikaj. Najprej ne moremo mimo plošče njegovega osnovnega glasbenega kolektiva Heavy Les Wanted, na albumu katerih se Ali pojavi v obliki izvajalca, aranžerja in predvsem vokalista. Kot bivši vokalist je na albumu sodeloval v nekaj kompozicijah. Kompoziciji “Hey Joke” in “Delfini” sta besedilno le njegovo delo, oba komada pa Ali tudi odrapa, tokrat v angleškem jeziku, za “Hey Joke” in “Booty Burn” pa prispeva tudi scratche. Istoimenski album Heavy Lesov izide konec jeseni 1995 in pomeni prerez njihovega ustvarjanja, zato so nanj limali tudi skladbe posnete v obdobju, ko je bil Ali še njihov član, med katerimi je tudi internacionalno sodelovanje s švicarskimi funkerji Silent Majority, s katerimi so septembra 1994 posneli skupno kompozicijo “Ljubljana Dans le Place” v KifKifu, na vokalih pa se je med drugim znašel tudi Ali. Znova sodeluje tudi s producentom Aldom Ivančićem, na zadnji plošči Borghesie, “Prochoice” iz leta 1995, kjer kot scratcher oz. DJ sodeluje pri za kompilacijo “Trans Slovenia Express” že davno prej posneti skladbi “Ohm Sweet Ohm”, zraven pa na novo posname še “I Scream for Ice Cream”. Počasi vse bolj tava v svoj svet, postane sodelavec tednika Mladina in v njem med drugim opiše tudi napad nase, ko ga sredi Ljubljane napadejo “trenirkarji” (na srečo brez resnih posledic), počasi začne opuščati rolko in se vse bolj posveča vrtenju glasbe pod imenom Dj Poha, saj se stilsko precej odmakne od glasbe vrtene v času Ali Ena. Še prej prejme takratno glasbeno nagradno Zlato noto za debitanta leta, ki jo zavrne z besedami: “Ne, hvala, a jo kdo zamenja za skejt” ter vehementno odkoraka iz odra za govornike in znova poskrbi za škandal, podeljevalca nagrade Deja Mušič in Janez Križaj pa le nemo in nevedno zreta predse. Njegov kolega Bolha na podelitvi Petelinov s plastično pištolo strelja na Jana Plestenjaka, kar slednjega tako razpizdi, da prične v ekipo Alija in njegovih prijateljev metati krožnike v predprostoru blejske dvorane, kjer je prireditev potekala. Najebe nič hudega sluteči fotoreporter (iz Alijeve ekipe), v katerega se odbijejo drobci razbitega krožnika. Fant prejme 6 šivov, Plestenjaka pa ne toži, v kuloarjih se hitro začne govoriti, da naj bi njegova mama poskrbela za ustrezno finančno pogačo in izvensodno poravnavo, a temu ni bilo tako. Jan Plestenjak je po svojem prvencu kajpak opustil rapanje, Ali pa je vse bolj zapadal v elektronske glasbene vode, sodeloval v preventivni akciji “Ustavimo AIDS”, posnel reklamo za jogurt Yo-Yo ljubljanskih Mlekarn ter na plošči Koširrapteama reinkarniranega v pojavu Pasjega kartela doživel še diss na svoje delo in ustvarjanje. Stvar je bila seveda odgovor na njegov kratek verz o Koširju z “Leve scene”, ki ga je kompanija okrog Jureta vzela resno, kljub temu, da je Ali v intervjujih poudarjal, da je Košir čisto okej, ampak, da si je sam kriv, da je uspel sestaviti tako slabo ploščo. Na omenjen komad Ali nikoli ni odgovoril.

Leta 1996 se je zaradi “klovnovskega obnašanja in zgubljenega stika z resničnostjo” umaknil z medijskoposlovnega sveta ter se odpovedal svojemu imenu in liku, saj se naj z njim ne bi več istovetil. Vsako povezavo z Ali Enom je označil za nepomembno in neresnično, nehal je pisati za Mladino in se glasbeno in skatersko upokojil.

Pod imenom Of Gobe tako za gledališko igro Gleja in Grapefruita, “Limonada” posname ekološko osveščeno kompozicijo “Naj firma dela”, nastalo po hudih tripovskih blodnjah. “Firma” se po zgradbi in vsebini precej odmakne od njegova dotakratnega dela in stvar posname s triom, ki nikakor ne zveni funky. Limonada je predstavila delo tujih glasbenikov na svoj način, Ali pa je moral obdelati Bee Geese, v kar je zvito vpletel tudi influence Toma Waitsa, refren “Night Fever, Night Fever, we know how to do this” pa je spremenil v “Naj firma, naj firma, dela dober biznis”, kar z živo inštrumentacijo opremi trio v postavi JAMirko (tolkala), Jani Hace (bas) ter Matej Mršnik (kitara). “Nai firma dela” je izšla leta 1997, kljub temu, da je bila skladba posneta že leta 1996. Leta 1997 Ali zaživi na novo, odrine v studio JORK, posname komad “U’trip mladosti” ter se popolnoma zatopi v svet samplanja in hiphoperske estetike. Za to priložnost posampla znani napev Monike Kovačič “Utrip mladosti” ter kompozicijo westcoasterskih raperjev Compton’s Most Wanted “Def Wish” in s tem uspešno zapade v malce bolj elektronski zvok mešanice ogromno nasekanih kratkih samplov, mnogih drugih influenc ter povsem drugačnega, bolj osebnega, introspektivnega pisanja besedil. “U’trip mladosti” je izšel na CD romu za fundacijo Iboga (kjer so Alija hoteli kupiti kot brandname, ki bo ibogainsko terapijo promoviral), Ali En pa opiše zgodbo svojega prijatelja, ki je umrl za posledicami heroina in poziva mladež k resnem premisleku ter nevarnosti zaradi zasvojenosti s trdimi drogami. Da izdelek, ki naj bi ga reklamiral osebno poskusi se preda ibogainski halucinaciji, s katero se očisti od nekaterih plesnih drog, počasi spozna Mirando, se z njo umakne izven mesta in zaživi nove življenje na Rakitni. Tako konča kratkotrajno eksperimentiranje s plesnimi drogami, tripi, kokainom in še čem drugim, vedeti pa je potrebno, da pred ibogainsko halucinacijsko popotnico fant nikakor ni bil kak “džanki”, temveč bolj vikendaški konzument vseh mogočih plesnih drog.

Z Mirando se leta 1999 poroči, poročna vabila pa “natisne” kar na cd-ju, istega leta pa revitalizira lik Ali Ena, ki ga je nekoč že ukinil in s precej bolj pozitivnimi besedili še enkrat udari na sceno. Izda svojo drugo in zadnjo ploščo pod imenom Ali En, imenovano “Smetana za frende”, ki jo sam tudi oblikuje, za njo pa najde kup večjih in manjših sponzorjev, vezanih predvsem na skaterske čase. Na njej se na veliko sampla in eksperimentira z različnimi glasbenimi žanri, vpeljanimi v rapersko estetiko z elektronskim pridihom, tekstualno pa poseže po dogodkih iz časa prvega dela življenja Ali Ena (“Čudna pot”), sicer pa prevzame vlogo pozitivca, ki opozarja na probleme narave (“Naj firma dela”), droge (“U’trip mladosti”, “Zadeta si bela Ljubljana”) in ostalih stranpoti ter nazdravlja srečne trenutke v življenju posameznikov (“Lajf”), ljubljanski v besedilih pa gre začutiti tudi veliko ljubezenskih vplivov (“Lovers”, “Lajf”), ki jih na prvi plošči sploh ni bilo ter se poigrava s slovensko tradicijo (“Krpan je Krpan”, “Who is the Real Kekec?”). Do tega obdobja zakoplje bojne sekire z nekaterimi protagonisti prvenca in se na nek način opraviči Plestenjaku, a ne postaneta prijatelja, kot vedo mnogi povedati in se ob promociji albuma izdanega pri njegovi lastni založbi še enkrat odpravi na turnejo, kjer le na kratko ošvrkne material s prve plošče, saj predstavlja skoraj le novo ploščo in reinkarniranega Alija. Zgodba z nastopov v živo se ponovi tudi tokrat, a v obratni smeri. Tokrat Ali štarta z živim bendom - Trans Ego Express, kjer kitaro igra Kristjan Pavlin, na basu je tokrat Tomaž Dobravc, na bobnih Robi Zupančič, na klaviaturah pa se jim občasno pridruži Kristjan Čočev. Po dveh ali treh koncertih, se mu tudi ta tričlanska zasedba zdi predraga, tudi material je sestavljen precej nebandovsko, zato nadaljnjih nekaj koncertov izpelje v samostojni obliki, s pomočjo matric posnetih na DATu. Po teh nekaj nastopih se Ali En redko in predvsem nekampanjsko in s slabo reklamo pojavlja na odrih.

Leta 1999 si uradno spremeni ime iz Ali En v Dalaj Eegol, v naslednjih letih pa se ukvarja predvsem z ilustriranjem in multimedijskimi vsebinami, rezultat česar je popolnoma neraperski spiritualno-elektronski projekt “Red’A’Red”, plošča, ki jo za lastno založbo Kerubin izda Ali En leta 2003 in je njegovo prvo povsem avtorsko delo posneto v angleškem jeziku. Na promocijo v takratni Bof presenetljivo povabi Laro Baruco, ki priredi mini koncert, on pa svojo ploščo predstavi multimedijsko in ne nastopi v živo. Plošča nikakor ne zaživi med publiko, Dalaj pa se odloči za družinsko pot v Indijo, kjer živi še danes. Tam se še naprej ukvarja z ilustriranjem in multimedijskimi vsebinami, leta 2004 izda DVD Manhattan NY, na katerem se znajde 6 videospotov ustvarjenih za multimedijske prireditve. Leta 2005 presenetljivo še enkrat poskusi z rapom in posname album “D’Rap”, kjer polovico plošče odrapa sam, drugo polovico pa odrapajo otroci, tudi ta plošča povsem izvodeni in hitro pade v pozabo. Album izide za založbo Cela pametna založba in v distribuciji Dallasa, še največ prahu pa dvigne komad “Ne mi brnat”, v katerem Dalaj opisuje pečenje cd-jev skozi oči avtorja samega. Po kratki promociji se kmalu vrne nazaj v Indijo, kjer za lastno založbo Kerubin izda še dva neglasbena CD-Roma; “Stoli/Chairs” in “Kodeks”, oba pa izideta leta 2006, dve leti kasneje se pojavi kot avtor ilustracij pravljice “Mala morska deklica”, za katerega besedilo spiše njegova žena Miranda Rumina, stvar pa izide v obliki CD-Roma. Omenjene ilustracije si lahko osvetljene ogledate na prostem v Izoli.

Današnji pogled na delo in lik Ali Ena, oz. na Dalaja ga postavlja v prvo vrsto oralcev ledine. Prvi je preklinjal, z imeni napadal sceno, se zapletal v verbalne dvoboje in se na tak način promoviral. Sodeloval je v prvem raperskem “beefu” s Koširjem in njegovo ekipo, ki mu je očitala, da je “čefur”, komad zanj in njegove založnike je spisal tudi Tomaž Domicelj. Prvi je sodeloval pri skaterskih oddajah in bil del legendarne mlade ekipe Studia Ljubljana, danes Studia City, pod okriljem Tomaža Peroviča, ki je z drugačnim nastopom odtrgala TV ekran iz svoje komunistične neizvirnosti. Tako se je recimo odpravil na nek “skate kontest” v tujino, z njega pa je prinesel posnetke, ki niso ustrezali standardom RTV-ja, zato je Ali posnetek predvajal na televiziji, nato pa s pravo televizijsko opremo posnel televizijo, kako predvaja ta posnetek in rešil zadrego. Hkrati je bil tudi prvi, ki so ga zavrnili v glasbeni oddaji zgolj iz razloga, ker se ni podredil pogojem televizije. Njegova ekipa prva in zadnja povzroči škandal med podelitvijo nagrad v Sloveniji, tednik Mladina ga leta 1997 uvrsti med 100 najbolj Kremenitih Slovencev prve petletke. Ali je zasedel vse pore takratne urbane scene od funka in rapa do rolkanja, dela na Tv-ju, pisanja za različne magazine, med katerimi se je v obdobju med njegovo prvo in drugo ploščo znašel tudi Adrenalin in popolno street podobo, o kateri vedo rolkarji izven Ljubljane veliko povedati.

Najpomembneje pa je seveda to, da je za seboj pustil glasbeni masterpiece, za katerega je značilno, da vse stvari držijo še danes. V mestu še vedno dogaja, še vedno se agresivci spravljajo nad nič hudega sluteče občane, še vedno v Sloveniji vlada leva scena, še vedno so redarji, ki spuščajo bejbe v klub pogledat z izgovorom “kakšna je scena”, še bolj kot takrat se ukvarjamo s problem pedofilije, še vedno jih Žibrat in ostali komentatorji streljajo na polno, delavci garajo kot živine, da lahko direktorji kradejo, mame in mlajše sestre pa gledajo žajfaste nadaljevanke. Tudi tematika z druge plošče je še vedno sveža 10 let po njeni izdaji, saj se stvari sploh ne spreminjajo, poha ga vsak, džankijev je iz dneva v dan več, vse bolj se čuti globalizacija v slabem pomenu, Ljubljana je še vedno zadeta, hašiš nosi v žepu vse več ljudi, ekologija nas vse bolj preokupira, živimo v ekološko vse bolj oporečnem okolju, elektronski partyji z veliko uporabo drog še kar ne pojenjajo in navsezadnje je še vedno dobro vse, samo da ni v Ljubljani. Medijska samocenzura in zabitost na katero je Ali takrat naletel pa tudi danes ni nič novega. Ali je pač globoko zarezal v slovensko glasbeno oholost, kvazi samozadostnost in domačijskost, s katero je radikalno sesul slovensko melanholijo in ji dokazal, da smo glasbeno, vsaj v mainstreamu še vedno precej za časom.

Kaj, poleg tega, da “Sazas Sax” (njegov zadnji ustvarjen komad, skupaj s kompanjonoma Klemnom Klemnom ter Kosto) ima Dalaj za povedati, ob svoji tretji inkarnaciji imena Ali En se lahko prepričate na njegovi prihajajoči slovenski turneji, pred dnevi že začeti v mariborskem Štuku. Kot sam pravi, boste material iz Leve scene na tej turneji slišali zadnjič.

Amen!

Diskografija pod imenom Ali En
1994 – Leva scena (Mačji disk/Prodok)
1999 – Smetana za frende (Forza Cheeba Network/Nika)

Diskografija pod imenom Dalaj
2003 – Red’A’Red (Kerubin)
2005 – D’Rap (Cela pametna založba)

RC RAPPERS – Mirko Vičentič Polič (vodja benda, bobni), Matej Gornik (klaviature), Mike Willford (bas, vokal), Gregor Skočir (vokal), Mare (vokal), kasneje še Ali En (vokal)

PEYOTIL CRUNCH – Mitja Kavec – Mičo (bas), Kristjan Pavlin (kitara), Tomaž Zver (boben), Tripko (vokal), kasneje Ali En (vokal)

HEAVY LES WANTED – Mirko Vičentič Polič aka JAMirko ViP (vodja zasedbe, bobni), Mike Willford (alt saksofon), Simon Les Pintar (kitara), Sandi Kragelj (bas), Rok Gerbec (tenor saks), Ali En (scratch, vokal), kasneje še Simone D’Eusanio (klaviature, violine), Call Ya (vokal).

TRANS EGO EXPRESS – Tomaž Dobravc (bas), Kristjan Pavlin (kitara), Robi Zupančič (bobni), Kristjan Čočev (klaviature)

@Jizah, 2009



Komentarji
komentiraj >>

[brez naslova]
4rx [15/04/2017]

Highly useful look onward to coming back again. http://bit.ly/2p7LTKb
odgovori >>

[brez naslova]
4rx [15/04/2017]

Highly useful look onward to coming back again. http://bit.ly/2p7LTKb
odgovori >>

[brez naslova]
4rx [10/04/2017]

Particularly beneficial, looking forth to returning. http://bit.ly/2p7LTKb
odgovori >>

[brez naslova]
4rx [10/04/2017]

Particularly beneficial, looking forth to returning. http://bit.ly/2p7LTKb
odgovori >>

Re: Prerez dela artista znanega pod imenom ALI EN
JONASblog [28/09/2010]

Zlata nota … spet je eden tistih trenutkov, ko sedim pred ekranom računalnika in čakam, da mi bo v glavo padlo kaj takega, kar se splača vreči na papir, daj no daj, Jonas, spomni se, kaj se je vse dogajalo zadnjih štirinajst dni, sam si kriv, zakaj si pa ne zapisuješ, včasih si bil lepo priden, si si vse zapisal v tisi svoj mali notesnik, vsak dan si kaj zabeležil, koga si srečal, kdo je kaj rekel, koga si s kom videl in kdo je bil kje užaljen,… zdaj pa tuhtam in tuhtam, nekdo mi je nekoč rekel, da mi bo kmalu nujno zmanjkalo snovi za pisanje, ker je Slovenija tako majhna, da v enem letu prav vsakega srečaš, premalo je znanih fac, o tistih, ki jih ljudje ne poznajo se pa tako ali tako ne splača pisati… … začetek posnetka Zlate note sem gledal, pa nisem dolgo zdržal, vse je bilo tako nekam čudno, v dvorani je tako nekam domača scena, vsi se poznajo med seboj, glasbeniki, pevci, založniki, producenti, ploskajo nagrajencem na odru in navdušeno tulijo, ko pa se z njimi pogovarjaš zasebno, pa skoraj nobeden nima kaj dosti dobrega za povedati o drugih… leva scena, dobro je rekel Ali En, res je leva scena, doma smo se prepirali, kdo je imel prav, ali se ima Ali pravico tako obnašati, biti nesramen in zavrniti nagrado, ali ima Plestenjak pravico metati krožnike, ali se ima ta leva scena pravico zgražati, ljudje božji, kaj ste pa drugega pričakovali, kako naj se pa Ali drugače obnaša, ali naj kar pride na oder in se ves srečen in nasmejan zahvali in sprejme nagrado prav od tistih, ki jih tako neusmiljeno (in, priznati je treba, včasih prav duhovito) pljuva, a ste mislili, da bo prišel v reklcu in kravati in stopil na oder lepo počesan in rekel kaj lepega in prisrčnega (da si je pa upal eno od hostes prijeti za rit, pa vsaka čast, mene bi tudi mikalo, pa si ne bi upal)? Sicer pa, ali je bila nagrada tudi denarna?, a kdo kaj ve?, ker če ni bila denarna, potem bi bilo zanimivo videti tega mladeniča, če bi se potem tudi odpovedal kakim stotim tisočakom… priznam, da sem se hahljal, ko sem prvič slišal tisti njegov prvi štiklc z naslovom Leva scena, dober je, ha, ha, ful je faca, tale Ali En, lej ga, kako je jezen, prav simpatičen, ho, ho, dobro ga serje, he, he, oster je, madona, pravi jezni mladenič, hi, hi, a si slišal tisto od Domiclja in Čukov, o jebenti, dobro si upa, ha, ha, ni kaj, fant mnogo obeta… ko je pa njegov CD ven prišel, sem pa kar malo zaskrbljeno pogledal med komade, če ni kakšen posvečen dotičnemu Jonasu Ž., v tem primeru bi se pa najbrž bolj kislo nasmehnil, no ja, saj pravim, saj je simpatičen, he, he, ampak fant nima mere, zgleda da se je izpel, idej mu zmanjkuje, tole pa niti ni več tako duhovito, ah, no ja, he, he, malo mora še delati na besedilih, pa bo mogoče kaj iz njega, hm, več sem pričakoval, nekoliko me je razočarala produkcija, pa tudi druga besedila niso več tako sveža in udarna, kot bi človek pričakoval, no ja…. Janu pa ne dam prav, kaj se je njemu treba pretepati in bosti z mularijo (še posebej, če imaš zraven eno fejst babo), še dolgo se mu bodo zaradi tega smejali in ga vlačili po zobeh, pa še nekaj bi mu tudi svetoval, Jan, ne nastavljaj se toliko fotoaparatom, prav na vsaki klinčevi gostiji se pojaviš in slikaš, pa če je to otvoritev najbolj zakotne diskoteke ali pa izbor za miss Zgornjega Kašlja, kjer so fotografi tam si tudi ti, daj no, ne pretiravaj, naj te raje fotografi iščejo, namesto da ti iščeš njih, in Dominiku isto povej… in da ne bo pomote, Jana imam rad, morali bi ga slišati, kako igra kitaro… -Jonas
odgovori >>

Re: Prerez dela artista znanega pod imenom ALI EN
Bozji_dar [12/10/2009]

Se močno strinjam z vinilomanom... Jezus, kdaj bo bukla uzuni?
odgovori >>

    Re: Prerez dela artista znanega pod imenom ALI EN
    jizah [26/10/2009]
    Ko bos ti glasbeni urednik in bos zrihtal financna sredstva...
    odgovori >>

Re: Prerez dela artista znanega pod imenom ALI EN
viniloman [08/10/2009]

Slednji zapis je prava Antologija Ali Ena, ki si jo glede na njegov prispevek, nedvomno zasluži. Odlično napisano!!! Tale zapis bi moral izdati v kakšni knjižnji obliki, če bi pa glede na tvoj volumen znanja in poznavanja SLO scene, bi pa že lahko razmišljali o knjigi o slovenski hip hop sceni.
odgovori >>