Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Raison Matjaža Bertonclja (4905 bralcev)
Sreda, 7. 10. 2009
Peter Karba



Pri založbi KUD Apokalipsa je avgusta letos izšla dvojna zbirka stripov Matjaža Bertonclja.

...

O tem, kaj pomeni imeti ves strip na eni strani ali pa na večih, bi lahko tkali dolge umetnostno-zgodovinske balade s pridihom Lacanovske psihoanalize, a v tem bi lahko spregledali pomen same geste, odločitve za takšno naslavljanje. V časih, ko je moč vsakemu nesmislu in brezveznosti nadeti neko ime, se Bertoncelj imenu odpove.

Klik do poslušanja oddaje!!!

 


Pri založbi KUD Apokalipsa je avgusta letos izšla dvojna zbirka stripov Matjaža Bertonclja. Avtor ima za sabo petnajst let stripanja, zbirki pa zajemata del ustvarjenega v zadnjih desetih letih, po določenih informacijah pa tudi stripe, ki so tu objavljeni prvič.

---

Kakor zapiše Iztok Sitar v svoji Zgodovini slovenskega stripa, ki je izšla leta 2007, se je Bertoncelj javnosti prvič predstavil leta 1994 s parodijo na Western tip zgodbe, Nimetu in Old Shiterhand. Sitar mu na tem mestu očita nekaj risarske nespretnosti a dobršnjo mero soli. Matjaž je leta 1971 v Ljubljani rojen avtor. Skupaj z Jako Klemenčičem in Markom Kociprom, ga uvrščajo v generacijo, ki je nasledila tisto novovalovskih osemdesetih. Govorimo o generaciji, ki se je s prizadevanji že preminulega Iva Štandekerja formirala okrog Mladine v živahni drugi polovici slavnih osemdesetih. Generacija Matjaža Bertonclja nosi s sabo že nek drug odsev časa, trenutek začetka devetdesetih, v katerem se po presiji turbulentnega vse zazdelo izpraznjeno.

Max Modic je Bertonclja razglasil kar za Stahanova slovenskega stripa. Obnovimo. Stahanov je bil realna oseba, ki je v nekdanji Sovjetski zvezi bil postavljen za ikono delavskega razreda, kot mit, ki kaže neuničljivo voljo tistega, ki veruje v lastno delo, simbol produkcije, ki je zakril namene sprijenega državnega kapitalizma in pahnil idejo komunizma pred razsodišče zgodovine.

Res je, Bertoncelj je plodovit avtor a nikakor ne po naključju. Bralec njegovega stripa je namreč karseda hitro sooočen z zelo dinamičnim ustvarjalnim duhom, ki je sposoben zaresnega vživljanja in doživljanja različnih situacij, česar razlog ali posledica, kdo bi vedel, je znova neka druga hitra bralčeva opazka. Bralec namreč dobi občutek, ki je danes žal redek, da Bertoncelj precej dobro ve, o čem piše, da ima temo zelo dobro, oprostite izrazu, elaborirano. Iz Bertoncljevega stripa veje avtorjeva široka razgledanost in interes po poznavanju. Ko opazimo to, nas več ne more presenetiti avtorjeva sposobnost pripovedovanja, ki sije v svoji lastni odliki, ko zarisuje mejo med znanim in neznanim v sunkovitem a tekočem prikazovanju zmesi dejstev in fantazije.

Kdor pa ve, ta težko blefira. Ta si sam postane meja, medtem ko se nevedoči v kontingentnih poskusih osmišljanja svojega bivanja z razpadlimi kracami in nikoli sestavljenimi zgodbami, ki so kakor da namočene v nekakšen absurd, naplavljajo na rajsko obalo prvega plana, ostaja Betroncelj v ozadju kot skrita vest slovenskega stripa in zblaznelega drvenja v nemogoče. Njegov strip je tih in širok. Je kot Donava, ki se vali preko Panonije in z vso močjo odptih obzorij pritiska na Džerdap.

No, kje smo ostali? Torej. Avtor je zadnja leta izdajal v reviji založbe Apokalipsa. V Mladini smo se lahko z njim srečali leta 2001 pri stripu Posilstvo. V letih med 1996 in 2004 je med drugimi izdal dve zbirki stripov, vsako s svojim nadaljevanjem, Barbar Macon in Eppur si muove, v katerem v domala svetniškem sijaju blesti njegov morda najbolj izdelan lik, Magnuslupus. Ker je med izdajami skorajda celo desetletje, sta dober pokazatelj avtorjevega razvoja in zorenja. K zbirkama se bomo v nadaljevanju še vrnili

Ne dotikaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu, pojdi pa k mojim bratom in jim povej: “Odhajam gor k svojemu očetu in vašemu Bogu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.

No, torej. Preidimo končno k imenu, ki to več ni. Zbirki, o katerih bo tekla beseda, imata naslov Enostranski in Večstranski. Že sam naslov nudi, dosti načinov, kako razumeti Bertonclja ali bolje, v čem videti njega stremljenje. Gotovo je nekaj. V zbirki Enostranski je zajeto stripovanje, kjer je celota podrejena eni strani, enemu pogledu, v zbirki Večstranski, pa se stripi razvlečejo čez več strani. Zanimivo. Naslavljanje se ne tiče vsebine stripa, pač pa referira na njegovo obliko.

O tem, kaj pomeni imeti ves strip na eni strani ali pa na večih, bi lahko tkali dolge umetnostno-zgodovinske balade s pridihom Lacanovske psihoanalize, a v tem bi lahko spregledali pomen same geste, odločitve za takšno naslavljanje. V časih, ko je moč vsakemu nesmislu in brezveznosti nadeti neko ime, se Bertoncelj imenu odpove. Razstavo umetnih plastičnih penisov, ki ji je dodan katalog z diskurzom o obliki ideologije skozi seksualno represijo v poznem kapitalizmu, danes več nihče ne poimenuje Razstava poliakrilatnih izdelkov v obliki moškega spolnega organa, pač pa bi se gotovo imenovala drugače od tega, kar pravzaprav je, denimo EXZEUS ali pa PATRIA DEUX INCOGNITO.

Bertoncljeva gesta je antiideološka v tem, kar antiideološko je. Je kontrast Heglovi zgodbi o Cezarju in njegovemu imenu, ki iz lástnosti postane obče, postane naslov. Pri Bertonclju pa ravno ta povzdignjrnost v naslov izgine. Se lahko ideologizaciji mar izgonemo tako, da stvari poimenujemo natančno tako kot so? Po drugi strani pa lahko, ravno obratno, avtorju stripov naslov podelimo. Preberemo ga lahko kot: Matjaž Bertoncelj, Enostranski, ali pa Matjaž Bertoncelj, Večstranski, kar brez sramu koketira ravno z naslovi, kakršni so bili značilni za poimenovanja od evropskih srednjeveških kraljev do absolutnih monarhov, večkrat samoklicanih za naslednike ravno prej omenjenega Julija Cezarja. Morda ni naključje, da gre eden od Bertoncljevih stripov ravno o Volku Rimljanu iz leta 2003, o Volku, ki je želel postati Rimljan, ravno tako kot Cezar in ki doživi prav tak isti konec.

Moj oče ni bil nikdar Rimljan, pa se je vseeno dobro preživljal. Čemu naj bi bil jaz? Niti ni bil moj oče nikoli davkar, da bi kobilam rodovnike prebiral, pa se je vseeno dobro preživljal. Prav mi je! Tudi svinjski godec ni bil nikoli moj oče, pa se je dobro preživljal – prav mi je! Niti ni moj oče nikoli s kozlom njive meril, pa se je dobro preživljal Pa še vsega tega mi ni žal, temveč, da me je ukanil tale spak, ki na hrastu sedi! Vsi me za jajca vlečejo. Res nisem drugega vreden, da bi me kdo izza tega hrasta tako počil s sekiro, da bi se zvrnil.

Kar seveda sledi.

---

Posebej za Bertonclja bi lahko dejali, da se v njem izrazito zrcali velika striparska dilema, dilema sloga. Po eni strani se avtor skozi vajo in delo zmeraj išče in dopolnjuje v slogu, h kateremu teži, po drugi strani pa zato potrebuje in izziva odklone, naključna ali namerna stranpotja, ki se v naslednjem koraku zvračajo nazaj v harmonijo s še bogatejšimi akordi. Pri vsakem avtorju, ki ima vsaj nekaj deset strani zajeten opus, lahko opazimo stripe, ki imajo določeno konvergenco, pravtako pa obstaja del stripov, v katerih je moč zaznati nasprotno dinamiko. Tam kjer sta ti dve sili v ravnovesju, tam tiči avtorjev slog. A kaj je avtorjev slog? Pri stripu se veščost stripanja kaže skozi dve temeljni prvini stripa, to je, skozi risbo in kompozicijo.

Vprašanje kompozicije, je vprašanje postavitve okvirjev in kaj je v tem v okvirju zajeto, kateri moment zgodbe skuša risba ujeti. Običajno je, da avtor na format razporedi bolj ali manj gosto mrežo, ki jo v zaporedju, kakršen je značilen tudi za pisano besedo, izpolni z risbami. Tradicionalna tehnika stripa je tuš, ki se na papir nanaša tradicionalno ali s peresom, ki nudi bolj strogo risbo, ali s čopičem, kjer so črte lahko precej mehkejše in omogočajo, da se ta mestoma debeli ali tanjša.

Če se ozremo čez Bertoncljev opus, vidimo da do določene mere ohranja mrežo, čeprav je moč opaziti, da jo zelo redko gosti. Od tod razvija tudi precej bolj razbito kompozicijo. Spevnost dosega z nejasno zamejeno sekventnostjo, združeno v eni sami risbi. Po drugi strani dramatičnost izziva s tem, ko med okvirji postavlja različno debele premore, hkrati pa učinek teže, determiniranosti ali ujetosti določene sekvence ponazori z različno debelimi okvirji. Risbe imajo pretežno precej jasno hierarhijo. To pomeni, da je poglavitni motiv risbe jasno prevladujoč in ne utruja očesa z razbiranjem ne vem kakšnih odnosov. Morda bi lahko bili v menju celo tako drzni, da je dominacija glavenga motiva risbe pri Bertonclju tako izrazito, da je videti že simbol. Strip kot zaporedje simbolov? Prosta postavitev pomenskih enot je to, kar v stripu tvori zgodbo in kar v občem tvori jezik.

Že od nastanka stripa se kritika loteva te discipline z zmeraj vnovičnim pretresanjem postulatov tega fenomena. Ivo Štandeker je razvrstil stripe glede na to, kje in kako so objavljeni, torej glede na njegovo pojavno obliko. Ta je lahko zvezek, magazin, album ali časopis. Strip je navzen določen s tem, v kakšnem, dobesedno kontekstu, se pojavlja. To pomeni, da iste strani stripa ne moremo vrednotiti enako, ko pa je njegova pojavna oblika enkrat zapolnjena stran redne rubrike v kakšnem tedniku ali pa del obširnega pregleda nekega opusa, kar je naš primer obravnave. V časopisnih izdajah se zmeraj soočamo bodisi s poznavanjem, bodisi nepoznavanjem prejšnjega dela in smo ali nismo v pričakovanju naslednjega dela, kar je povsem drugače od tega, če se lahko udobno zleknemo in ležerno brzimo skozi dolga leta nekega ustvarjalnega duha. Ne samo, da strip določa kontekst, strip zahteva tudi ritual.

In ker se tako strip ves čas spreminja, zato nikoli ne pripoveduje do konca. Kar je navzven, je tudi zase. Strip je pot od prve do zadnje sličice, je sopostavljanje pomenov skozi lastno likovno metamorfozo. Vsaka slika ima nek pomen zase, ki je sprva njen obči pomen. Kar oblikuje vprašanja o pomeni neke slikice, je to, katere in kakšne slikice so nas do nje privedle in kakšne ji bodo sledile. Kot ponazoritev the blodenj lahko vzamemo v presek Bertocljev strip iz leta 1988, Marija pomagaj. V njem se Bertoncelj spopade z lokalnim fenomenom, Brezjansko Marijo. Njen obči pomen je, da je sveta in sveta je zato, ker nosi v rokah dete s krono na glavi. V zaporedju šestih slik v dveh vrstah se v Marijinem naročju izmenjujejo od začetne podgane, opica, letalo, falus, iztrebek in končno, dete s krono. Samo na sliki z detetom, poprej razočarano lice Marije, nadomesti veder žar.

Novo je to, da nič drugega, kot mlado človekovo življenje, ne zadovolji ikone slovenskega katolištva. Osnovna fabula stripa je, Marija je na koncu srečna, zadovoljena, če smemo. Kaj tukaj pomeni kontekst in razvrščanje? Če bi videli zgolj Marijo veseljakinjo in otročička, to ne bi pomenilo toliko, kot če jo vidimo razočarano, ko drži v rokah podgano in oboje ne pomeni toliko, kot če jo vidimo razočarano tudi ob vsem drugem, kar ji svet poklanja v dar. Bertoncelj zelo spretno vkomponira znano podobo v svoj red in mnenje in brez da bi spreminjal podobo samo, podobi tej spremeni pomen. Od lahkotnega Duchampovskega poigravanja, da je v svoji kritiki povsem konkreten in pošten. Brezjanska Marija ni zgolj nekaj povsem drugega, če drži v rokah podgano. Brezjanska Marija je navadna prasica, saj jo osrečuje to, kar ji ne pripada, katoliška cerkev pač. Mati, kaj so ti storili?

Zbirki Enostranski in Večstranski nudita zares bogat nabor različne motivike, ki nam, lahko si domišljamo, predstavijo avtorja v vsem spektru njegovih razpoloženj in nazorov. Stripi so avtobiografski, narejeni po kaki literarni predlogi ali dokumentirajo aktualno dogajanje. V njih je najti tudi dobršnjo mero erotike, za katero se mnogokrat zdi, da je je v stripu toliko, ker lahko samo še v tem žanru ostaja izvirno brutalna. Omenimo na tem mestu znova strip Posilstvo. V njem postavi Bertoncelj posilstvo iz sfere nesrečnega naključja v ponavljajočo se usodo lepega dekleta vsakič, ko koga prosi za pomoč.

-Glej, kako postavno dekle.
-Kot, da pomoč rabi.
-Kar naprej, kar naprej.
-Daj, Jože, vrata zapri, da se nam ne bo prehladila.

Ob siceršnji družbeni kritičnosti stopa pri Bertonclju v ospredje kritika domače striparske scene. Na večih mestih se obregne ob svoje izkušnje s Stripburgerjem, dolžan pa ne ostane niti “Mladeži”. Kritika je dragocena, ker se ne spušča na nivo “nekakšnih zatikajočih se gostilniških nebuloz”, ampak predstavi problem kot sistemski, za kar pa potrebuješ distanco, če ne že kar izločenost.

Za kaj gre Bertonclju? Sam pravi, ko zaključi enega svojih stripov, razočaran nad novoslovenskim striparskim cehom: “Tega ne bo več in sanjarij je konec. Svet je velik in okrogel in vrti se naprej. Konec.” Gre mu za v zgodovini zmeraj znova se porajajočo univerzalnost, eppur si muove. Gre mu za to, da je mogoče, da obstaja nek smisel. Jasno je, da vrednot ni, kadar ne stremimo po njih, povrnejo pa se nam lahko zgolj tako, da v zahtevi po njih vztrajamo v svoji neposrednosti in skozi to v njihovi konkretnosti, kar je več in je negacija tega, da jim nadenemo ime.

Konec.



Komentarji
komentiraj >>