Včerajšnji naslov članka na multimedijskem portalu Radiotelevizije Slovenije na temo Mure 'Uprava je začela delati, delavci iščejo pomoč' je samo še nadaljnji fiasko za problem, ki je sicer posledica planske produkcije delovne sile v imenu gospodarske determiniranosti. S tem seveda mislimo na številna leta v Prekmurju, ko je bilo veliko število ljudi izobraževanih in vzgajanih tako, da bodo postali delavci v Muri.
Včerajšnji naslov članka na multimedijskem portalu Radiotelevizije Slovenije na temo Mure 'Uprava je začela delati, delavci iščejo pomoč' je samo še nadaljnji fiasko za problem, ki je sicer posledica planske produkcije delovne sile v imenu gospodarske determiniranosti. S tem seveda mislimo na številna leta v Prekmurju, ko je bilo veliko število ljudi izobraževanih in vzgajanih tako, da bodo postali delavci v Muri.
Konec koncev Mura danes in že nekaj časa nazaj ni v prvi vrsti gospodarski, ampak socialni problem. Državi je v bistvu zdaj vseeno, tudi če bi bil to nepridobitni javni zavod, le da bi do zdaj tam zaposleni še naprej imeli delo in dobivali plače, s tem pa imeli zagotovljen socialni mir in tisti znameniti rek: če ne bom umrl od lakote, je velika verjetnost, da bom umrl od dolgega časa. Fleksibilnost delovnega trga v Prekmurju in še kje drugje odpove, pa naj se vlada še tako zgleduje po drugih državah s fleksibilnostjo.
Delovnih mest je v Prekmurju že tako in tako zelo malo, po drugi strani pa je od ljudi, ki so toliko let delali v Muri, težko pričakovati, da se bodo hitro prilagodili na kakšna bolj zahtevna delovna mesta.
Paradoks je v tem, da lahko katera koli vlada še tako poveličuje izobrazbo in družbo znanja, značilnost tako kapitalizma kot socializma pa je, da na koncu ljudi v določenih okoljih ugonobi ali - lepše rečeno - reducira na določena delovna mesta in jih s tem potisne v popolno odvisnost od nekega podjetja ali tovarne, ki postane njihov življenjski vir, ljudje pa brez tega delovnega mesta ne znajo več eksistirati. Postanejo sredstvo produkcijskega sredstva v mehaničnem smislu. Vsako delo je častno je tukaj prazna fraza, kot je prazna tudi ta, da so imeli vsi enake možnosti, sedaj pa opravlja delo vsak po svojih zmožnostih.
To, kako močno se ljudi fiksira na določene firme, dokazuje že dejstvo, da formalno nihče nikogar ne sili k delu v Gorenju ali Muri z minimalnimi plačami, pa vendar delavci vidijo svojo usodo samo z delom v omenjenih korporacijah, četudi jim uprava (kot v primeru Gorenja) dvigne plačo za nekaj procentov, kar je na koncu še vedno mizerna mezda. Pri manjših središčih, kot sta Velenje in Murska Sobota, prekarnost ni v tem, da delaš pogodbeno, brez da bi plačevali za pokojnino in zdravstveno zavarovanje, ampak je vezana na nestabilen obstoj korporacije, kjer je zaposlena večina ljudi.
Torej za delavce v narekovajih skrbijo korporacije – ki jih tudi prisilijo v kupovanje izdelkov lastne korporacije -, odvisni pa so od častnega razsodišča prostega trga in špekulacij, ki lahko njihovega skrbnika v vsakem trenutku eliminira iz trga ali pa ta umakne svojo produkcijo v države s cenejšo delovno silo. Tipično razpoloženje omenjenih manjših središč pa je dolgčas in tesnoba, ki izhaja iz domneve, da znajo skrbniki – ki so se jim večinoma bili primorani zavezati - izginiti. Kaj pa bi na primer bilo Velenje brez Rudnika in Gorenja? A to sta bili za časa socializma svetinji, brez katerih si je bilo življenja nemogoče zamišljati, danes pa je Gorenje samo še podjetje na trgu, ki ga pesti finančna kriza.
Navežimo se še na temeljni državljanski dohodek v povezavi z delavci z najnižjimi dohodki v tovarnah, ki bi jim vsekakor lajšal življenje in zmanjšal njihovo odvisnost od raznih paternalističnih institucij. Ta vsekakor ni dober za korporacije tipa Gorenje. Te hočejo namreč popolno odvisnost delavcev, da jih s tem lahko držijo na nizkih plačah oziroma najnižjih z zakonom predpisanih. Težko si je zamisliti, da bi lahko Gorenje na hitro uvozilo delovno silo iz tujine, če bi bili delavci bolj finančno samostojni in od podjetja zahtevali več dostojanstva. Kot si je tudi težko zamišljati, da bi na primer Gorenje, če bi ga prepustili delavcem v samoupravljanje, uspešno delovalo.
Skratka, ena od možnih rešitev – vsaj v okviru prostega trga – je, da država z določenimi ukrepi, med katerimi je lahko tudi temeljni državljanski dohodek, delno razbremeni delavce odvisnosti od korporacij, slednjim pa jasno določi minimalno plačo in omeji plačna nesorazmerja, kar skupaj prisili podjetja v večji socialni čut. Potem morda ne bomo več brali bizarnih naslovov 'Uprava je začela delati, delavci iščejo pomoč na socialnem centru'. In še druga nujna stvar je sprememba optike mišljenja enakih možnosti. Te ne morejo biti zagotovljene z obveznim obiskovanjem osnovne šole in tako imenovano enakostjo pred zakonom, saj to ne izniči neenakosti, ki jo na začetku določa več parametrov, s katerimi pa se mainstream politika pri nas ne ukvarja in ostajajo čisto na teoretski ravni. V drugem primeru bomo pač ostajali pri reku, da upravi pripada grad in delavcu koliba.
Komentar je spisal Urh.
Komentarji
komentiraj >>