Ponedeljek, 12. 10. 2009
Matej Š.
Šport je lahko povsem zasebna dejavnost, kot naprimer molitev, ki jo posameznik opravlja v svojih privatnih prostorih. Po drugi strani pa je športno udejstvovanje lahko tudi javen dogodek, ki se odvija v okviru kolektiva, tako kot se molitev izvaja v skupnih prostorih, ki so namenjeni verskim obredom. Medtem ko gre v prvem primeru za povsem zasebno naravo športne dejavnosti, je druga oblika zadeva vseh ljudi.
Šport je lahko povsem zasebna dejavnost, kot naprimer molitev, ki jo posameznik opravlja v svojih privatnih prostorih. Po drugi strani pa je športno udejstvovanje lahko tudi javen dogodek, ki se odvija v okviru kolektiva, tako kot se molitev izvaja v skupnih prostorih, ki so namenjeni verskim obredom. Medtem ko gre v prvem primeru za povsem zasebno naravo športne dejavnosti, je druga oblika zadeva vseh ljudi. S športom bi se moral ukvarjati vsak in nihče ne bi smel dopustiti, da to dejavnost namesto njega opravlja kdo drug. Tako kot bi bilo nespametno, če bi ljudje obiskovali verske obrede samo zato, da bi opazovali druge kako molijo, enako velja tudi za tiste, ki prihajajo na igrišča in štadione samo zato, da gledajo druge, ne pa zato, da bi tudi sami sodelovali.
Za šport velja podobno kot za molitev, hrano ter občutke hladnega in toplega. Nemogoče si je predstavljati, da bi ljudje hodili v restavracije samo zato, da gledajo druge kako se prehranjujejo, ali pa da bi nekdo pooblastil drugo osebo naj se ohladi ali ogreje na njegov račun. Enako nelogično je torej tudi, če družba dopusti posamezniku ali skupini da monopolizira šport, sama pa mora plačevati stroške te prilastitve. Po istem principu ljudstvo tudi nikakor ne bi smelo dopustiti, da jim posamezniki ali skupine ljudi, pa najsi gre za stranko, razred, sekto, pleme ali skupščino, določajo njihovo usodo in diktirajo potrebe namesto njih samih.
Zasebno ukvarjanje s športom je zgolj zadeva tistih, ki na lastne stroške prakticirajo to obliko športnega udejstvovanja. Javni šport pa predstavlja potrebo ljudi po športni dejavnosti in pri tem jih nihče drug ne more nadomestiti. Nihče ne more prenesti pozitivnih učinkov športa za telo in duha na drugega posameznika.
V skladu z demokratičnim principom nobeden posameznik ali skupina ljudi nima pravice monopolizirati športa, moči, bogastva ali orožja. Športni klubi v današnjem času predstavljajo osnovno organizacijo tradicionalnih športov. Te institucije so agencije družbenega monopola, podobne političnim, ekonomskim in vojaškim instrumentom, s katerimi diktatorji monopolizirajo avtoriteto, bogastvo in vojsko. V dobi množic bodo tovrstni monopoli neizogibno uničeni, kar seveda velja tudi za področja kot so šport, jahanje in podobno. Množice, ki glasujejo za kandidte, kateri jih bodo zastopali pri odločanju o njihovi usodu, delujejo na nemogoči predpostavki, da lahko izvoljeni zastopniki poosebijo njihovo dostojanstvo, suverenost in njihovo perspektivo gledanja na svet. Zgodi pa se ravno nasprotno, saj so s tem oropani vsega zgoraj omenjenega in zreducirani zgolj na opazovalce drugih, ki izvajajo tisto, kar po naravi stvari pripada vsem.
Enako velja za množice, ki zaradi lastne omejenosti ne prakticirajo športa sami in zase. Nasedajo monopolističnim instrumentom, ki jih omamljajo in usmerjajo zgolj v zabavo in odobravanje drugih. Šport kot družbena aktivnost mora biti dostopen množicam, tako kot morajo biti moč, bogastvo in orožje pod nadzorom ljudstva.
Slišali ste predzadnji del branja modrih besed libijskega voditelja Moamerja Gadafija. Prihodnjič jim prisluhnite še zadnjihč, tokratni odlomek pa je priredil in prevedel MatejŠ.
Komentarji
komentiraj >>