Ker smo trenutno sredi debate o morebitnem podaljševanju delovne dobe, ki je vezana na ne-vzdržnost pokojninskega sistema, bomo v današnjih Plunkih pristavili lonček še z eno dimenzijo problema trajnosti socialno-varstvene ureditve, kakršna vlada v Sloveniji, Evropi in v pretežnem delu sveta, ki sebe rad naziva z razvitim: zaposlovanjem oz., bolje, nezaposlovanjem za nedoločen čas, ki v sebi nosi nekdaj samoumevne pravice, kot so pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, porodniška, plačan dopust, bolniški st
Dober večer. Ker smo trenutno sredi debate o morebitnem podaljševanju delovne dobe, ki je vezana na ne-vzdržnost pokojninskega sistema, bomo v današnjih Plunkih pristavili lonček še z eno dimenzijo problema trajnosti socialno-varstvene ureditve, kakršna vlada v Sloveniji, Evropi in v pretežnem delu sveta, ki sebe rad naziva z razvitim: zaposlovanjem oz., bolje, nezaposlovanjem za nedoločen čas, ki v sebi nosi nekdaj samoumevne pravice, kot so pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, porodniška, plačan dopust, bolniški stalež, regres, kreditna sposobnost, trinajsta plača ali pa kar dostojna plača. V glavnem, status, ki je te dni redka dobrina in ki hkrati v že tako plitko pokojninsko blagajno dela nove luknje.
Mednarodna organizacija dela (ILO), za delovna razmerja pristojna agencija Organizacije združenih narodov, v enem svojih poročil navaja, da se Evropa sooča z izzivom regulacije naglo razvijajočega se trga dela na stari celini v globalnem okolju. Konkretneje z vprašanjem, ali bodo »policy-makerji« prisluhnili pozivom (delodajalcev) po dodatni »fleksibilizaciji« dela in delovnih razmerij, ali pa bodo svoje upe položili na koncept »varne fleksibilnosti«: v deregulacijo obstoječih razmerij med fleksibilnostjo in varnostjo zaposlitve, dohodka in obče socialne varnosti?
V odsotnosti konkurenčnega gospodarstva, v okviru katerega se gospodarske družbe lahko ustrezno prilagajajo naglo spreminjajočim razmeram na trgu, tudi zadovoljivih rezultatov na področju višanja stopnje zaposlenosti ne more biti, navaja ILO. Obenem pa ugotavlja, da visoka stopnja fleksibilnosti trga dela »per se« ni rešitev za zaposlovalne težave, če zaposlenim ni zagotovljena ustrezna stopnja varnosti zaposlitve in dohodka. Ki je lahko v tem smislu pogojena z intenzivno asistenco pri prezaposlovanju, s programi aktivne politike zaposlovanja in finančno podporo, ki posameznika motivira (bolje rečeno, opremi) za soočanje z višjo stopnjo mobilnosti in fleksibilnosti ter s tem olajša obdobja delovne tranzicije. Temelje za uvajanje načel varne fleksibilnosti je socialni dialog med vladami, delodajalci in delojemalci, poudarjajo pri mednarodni organizaciji.
Že pred veliko širitvijo leta 2004 je Evropska unija poudarek pri izvajanju svojih politik namenjala iskanju ustreznejših razmerij med prilagodljivostjo in varnostjo, ki so zagotavljala ohranitev nepogrešljivih elementov ohranjanja konkurenčnosti na eni, kot tudi evropskega socialnega modela na drugi strani. ILO-ve analize so v državah takratne EU-15, ki so pri zaposlovalnih politikah uvedle elemente fleksi-varnosti, dale vzpodbudne rezultate. In poudarile pomen fleksi-varnosti za nove članice, kot tudi nečlanice Unije, kjer se visoke stopnje fleksibilnosti v trenutnih kriznih razmerah srečujejo z nizko stopnjo zaposlenosti in dohodkovne varnosti.
Med letoma 1995 in 2006 je bila evropska regija priča strmo naraščajočemu trendu fleksibilizacije delovnih razmerij, kar je vodilo k veliki rasti zaposlitev s skrajšanim delovnikom ter zaposlitev za določen čas, ki pogosto ne vsebujejo zadostnih socialno-varstvenih elementov. Ustrezno razmerje med varnostjo in fleksibilnostjo je v posamezni državi unikatno. Odvisno je od predmetne pravne materije, kolektivnih pogajalskih tradicij, moči in izkušenj posameznih socialnih partnerjev, stopnje razvoja institucij s podorčja trga dela, ter, seveda, politične volje za (re)distribucijo virov za zagotavljanje ustreznih ukrepov.
Leta 2006 je bilo med vsemi le 30 odstotkov delovnih razmerij sklenjenih za nedoločen čas, na katerega so vezane nekdaj samoumevne pravice do plačane malice, dopusta, bolniške, porodniške, prevoza, regresa ter prispevkov za zdravstveno in socialno varnost. Vlada posredno odgovarja, da bi dodatne obremenitev delodajalcev zamajale ekonomijo, ki že tako komaj dohaja globalno konkurenco. Namesto, da bi se praskala ob projekciji ponavljajočega trenda, po kateri bodo prilivi v pokojninsko blagajno čez leta zanemarljivi, saj bo delovna masa sestavljena iz armade prekernih, brez leta delovne dobe ter vloženega evra na ZPIZ ali ZZZS. Sindikati na nevarnost opozarjajo, težko pa je zaslediti, da bi se praskali zaradi ogroženosti lastne eksistence. Zaenkrat v socialnem dialogu zastopajo redno zaposlene. Ki jih je vse manj. Moč sindikatov pa je premosorazmerna s številčnostjo njihovega članstva. Ali tolerančnim pragom delavcev. Da je ta nizek, sta pokazala nedavna revola v Muri in Gorenju, kjer so se zaposleni obrnili tudi proti sindikatom. Delodajalci se ne praskajo nikjer. Produktivnost in racionaliozacija gresta z roko v roki. Pa četudi smo sredi konjukture ali pa globalne krize.
Komentarji
komentiraj >>