Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Mesto žensk (3131 bralcev)
Ponedeljek, 12. 10. 2009
IdaH



Vse smo srečne, da so ženske zopet v mestu, pa vendar ne moremo biti do festivala Mesto žensk popolnoma nekritične. Letošnji program sestavlja kar nekaj odmevnih dogodkov, ki pa bodo publiko kar dobro finančno osmukali. Festival je bil že od začetka zelo ambiciozen, a nekje na poti se je izgubila kritična nota, ko je feminizem mutiral v žensko umetnost in ko je pop postal glasnejši od alterja. Eno gre z drugim: večje zvezde so seveda bolj privlačne, a tudi dražje ...
Vse smo srečne, da so ženske zopet v mestu, pa vendar ne moremo biti do festivala Mesto žensk popolnoma nekritične. Letošnji program sestavlja kar nekaj odmevnih dogodkov, ki pa bodo publiko kar dobro finančno osmukali. Festival je bil že od začetka zelo ambiciozen, a nekje na poti se je izgubila kritična nota, ko je feminizem mutiral v žensko umetnost in ko je pop postal glasnejši od alterja. Eno gre z drugim: večje zvezde so seveda bolj privlačne, a tudi dražje. Bojimo se, da se obiskovalci na nekaterih dogodkih ne bodo več zavedali vrednot egalitarnosti med spoloma, nenasilne komunikacije in svobodne ustvarjalnosti, ki naj bi jih festival zagovarjal.

Kritiko na stran – atmosfera na festivalu je pravzaprav precej prijetna. Po prežuranem vikendu, ko se je publika kaj malo zmenila za kratek in nekoliko neenergičen nastop Chicks on Speed in plesala do zgodnjih jutranjih ur na hecen izbor housa in electro clasha, je izkupiček precej dober.

Otvoritveni dogodek v Kinodvoru nas je napravil sicer precej nedružabne. Potopitev v surrealistični film fotografinje in videastke Shirin Neshat, po romanu Ženske brez moških nas je precej zmedla. Bili smo prenasičeni z estetskimi kadri značilnimi za fotografinjo, ki so včasih zaplavali čez rob osladnosti. Film je bil čustveno izrazito krut, saj smo se zelo živo srečali z zlorabami žensk, predvsem ene od glavnih štirih likov.

Za nameček pa je bilo v filmu tudi toliko političnih referenc, da je le-te, z ozirom na nedavne dogodke v Teheranu zelo težko strniti v par stavkov. Neizpodbitno je, da so Shahovo neracionalno vladavino in padec komunizma v Iranu leta 1953 povzročile CIA in zahodne sile. A bolj zanimiva je analogija med komunisti in Musavijem, ki ga je na primer Žižek oklical za predstavnika islamskega emancipatornega gibanja.

Tako kot film Shirin Neshat, nas je tudi nastop Škrip orkestra pustil ambivalentne. V groteskni kabarejski glasbeni predstavi je sedem v kič oblečenih ženskih likov odigralo serijo grozljivih pripovedi o zlorabi otrok, da se nam je naježila cela koža. A nazadnje je nastop pustil gledalce zgubljene v kupu groze in kičaste šare, brez razrešitve ali etične izjave.

Kljub temu podpiramo tovrstno glam-trash iniciativo, ki še mnogo obeta. Pred Menzo pri koritu smo se pogovarjali z iniciatorko projekta Jeleno Rusjan:









Včeraj pa smo bile v Stari elektrarni priča nečem mnogo bolj prefinjenem: intimističnim igrivim performansom kitajskih umetnic Xiao Lu [X je mehki »š«: Šjao Lu] in He Chengyao [Beri s polglasnim »ə«: Hə Čəngjao]. S sledno smo se pogovarjale o njenem delu:









TRANSKRIPT INTERVJUJA:

HCY: Moji prejšnji performansi so največkrat izražali bolečino. V glavnem so temeljili na minulih osebnih izkušnjah, ki sem jih aktualizirala. Tokrat pa bi rada delal drugačne stvari. V minulih nekaj letih sem se pogosto udeleževala mednarodnih dogodkov za performans art, na katerih sem videla zelo različne stvari. Začela sem premišljevati o enem problemu: »Ko kot umetniki izražamo naša spoznanja glede krutega, bolečega okolja, na kakšen način lahko ljudem kljub temu vlijemo občutek, da je v življenju še kaj upanja?«. Videla sem mnogo performansov, ki so po večini izražali bolečino. Postala sem zaskrbljena tudi nad samo sabo.

HCY: V zadnjem času se zelo zanimam tudi za budizem, ker čutim, da ravno religiozne vsebine lahko ponudijo človeku neke vrste odrešenja in neke vrste upanja. Vendar ko sem gledala nekatere performanse, se mi je zdelo, da bolj kot gledam, bolj trpim. Zato sem razmišljala o tem, kako bi lahko moji lastni performansi na prvem mestu pripravili ljudi do tega, da bi občutili upanje, neke vrste veselja in tudi neke vrste sladkoben občutek toplote, ki pa je povezan tudi s spomini. Predvsem, da bi občutili neke vrste LJUBEZEN, kajti zelo možno je, da se ta ljubezen skriva ravno v spominih, pa tudi v trenutnem življenju, ko razmislimo, na kakšen način lahko drugim posredujemo ljubezen.

HCY: Prej si vprašala, če bo performance namenjen vsakemu obiskovalcu posebej. To idejo sem spremenila, ko sem prišla v ta prostor. Z vsemi obiskovalci bi rada ustvarila neko doživetje, saj se mi zdi, da je to mnogo bolj primerno. Na začetku sem nameravala narediti izkušnjo za vsakega obiskovalca posebej, ker sem si predstavljala neko malo gledališko dvorano. Ko pa sem zagledala preddverje [Stare elektrarne].

HCY: Mi, ki živimo na Kitajskem se soočamo s številnimi preprekami, ovirami, pa vendar nadaljujemo z življenjem, še vedno hodimo naprej, za kar pa rabimo ljubezen in toploto.

IDA: Videla sem številne kitajske še posebej moške performans umetnike, ki temeljijo ravno na izražanju bolečine, kot je na primer Zhan Huan [Džan Huan] in ostali, ki ranijo lastno telo. Na drugi strani pa za ženske umetnice mislim, da delajo drugačne stvari, bolj umirjene, bolj prefinjene in nepretirane.

HCY: Tudi jaz sem se včasih ukvarjala s tem. V nekem performansu sem si zapičila v telo več kot 110 akupunkturnih igel in tisto delo je bilo zame zelo pomembno. Po tem performansu sem bila izjemno vznemirjena. Ko sem premagala to bolečino, sem namreč doživela neke vrste katarzo. V bistvu sem se emancipirala.

HCY: Kitajska vlada ne mara performans arta, zato smo v resnici neke vrste underground gibanje.

IDA: Ali je še vedno tako!

HCY: Še vedno je tako, predvsem kadar je Kitajska vlada podpornik nekega projekta, potem imajo še vedno te vrste odnos. Mislim, da bi morali poiskati neke vrste pomiritev med sabo.

S peresi ženske umetnosti vas je žgečkala Ida H.


Komentarji
komentiraj >>