Svet postaja mrzel in petek spet vabi k zajtrku avantgardistov. Danes se bomo obregnili ob angleški kolektiv, ki je svoje delo poimenoval Experiments in Disintegrating Language. Trije ljudje s tremi različnimi koncepti disintegracije jezika in leto 1971!

Ena! Charles Verey. Pesem z naslovom Blood Rumba.

Naslednja pesem istega avtorja z naslovom f yo ot Ne toKi je primer Vereyeve ideje, da je pesem vidna šele tedaj, ko se kot zvok usede v notranjo zavest. Kot taka tudi nima logične strukture; ni besed in ni konvencionalne vsebine. Dviga se na raven, da lahko prehaja ZA razumska pojmovanja in razumske intepretacije. V tem oziru se bliža prvotni avantgardi, predvsem ruski, ki je s Kručonihom in Hlebnikovom ustvarjala zaumni jezik, poenostavljeno jezik čustev in ne razuma. Poslušajmo torej, Charles Verey in f yo ot Ne toKi!

Dva! Neil Mills. Njegova trenutna prepričanost v to, da je prvotni smoter poezije v intonaciji in ritmu ter šele sekundarno v dejanski vsebini, je vodila k nastanku pesmi, sestavljenih zgolj iz številk od 1 do 10. Poslušali bomo sedem njegovih pesmi, tokrat vse brez naslova!

Podobna strukturiranost je vidna tudi v The Gong Poem, kjer pa namesto desetih numeričnih zvokov Neil Mills uporabi 12 zvokov abecede. The Gong Poem.

Tri! Gospod Thomas A. Clark. V pesmi Mantra slišimo zvok dihanja. Vdih kot sprejetje sveta in govor kot povratno darilo prav temu svetu. Pesmi so čarobne ravno zaradi tega, ker sprejmejo to komunikacijo; svet - človek, kaos - kozmos! V sedemdestih letih so se avdiopoeti vračali v prvotne ritualne dimenzije človeške eksistence, v ciklični čas ritma in človeka kot enakovrednega dela narave. Za konec tako poslušamo briljantno izražen opisani princip in z zavestjo v počasnem ritmu zapademo v svet sanjskega. Svet primitivnega. Naravnega! Thomas A. Clark in Mantra!