Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Experiments in disintegrating language! (1851 bralcev)
Petek, 9. 10. 2009
Andrej Tomažin




Svet postaja mrzel in petek spet vabi k zajtrku avantgardistov. Danes se bomo obregnili ob angleški kolektiv, ki je svoje delo poimenoval Experiments in Disintegrating Language. Trije ljudje s tremi različnimi koncepti disintegracije jezika in leto 1971!

Ena! Charles Verey. Pesem z naslovom Blood Rumba.

 

 

Naslednja pesem istega avtorja z naslovom f yo ot Ne toKi je primer Vereyeve ideje, da je pesem vidna šele tedaj, ko se kot zvok usede v notranjo zavest. Kot taka tudi nima logične strukture; ni besed in ni konvencionalne vsebine. Dviga se na raven, da lahko prehaja ZA razumska pojmovanja in razumske intepretacije. V tem oziru se bliža prvotni avantgardi, predvsem ruski, ki je s Kručonihom in Hlebnikovom ustvarjala zaumni jezik, poenostavljeno jezik čustev in ne razuma. Poslušajmo torej, Charles Verey in f yo ot Ne toKi!

 

 

Dva! Neil Mills. Njegova trenutna prepričanost v to, da je prvotni smoter poezije v intonaciji in ritmu ter šele sekundarno v dejanski vsebini, je vodila k nastanku pesmi, sestavljenih zgolj iz številk od 1 do 10. Poslušali bomo sedem njegovih pesmi, tokrat vse brez naslova!

 

 

Podobna strukturiranost je vidna tudi v The Gong Poem, kjer pa namesto desetih numeričnih zvokov Neil Mills uporabi 12 zvokov abecede. The Gong Poem.

 

 

Tri! Gospod Thomas A. Clark. V pesmi Mantra slišimo zvok dihanja. Vdih kot sprejetje sveta in govor kot povratno darilo prav temu svetu. Pesmi so čarobne ravno zaradi tega, ker sprejmejo to komunikacijo; svet - človek, kaos - kozmos! V sedemdestih letih so se avdiopoeti vračali v prvotne ritualne dimenzije človeške eksistence, v ciklični čas ritma in človeka kot enakovrednega dela narave. Za konec tako poslušamo briljantno izražen opisani princip in z zavestjo v počasnem ritmu zapademo v svet sanjskega. Svet primitivnega. Naravnega! Thomas A. Clark in Mantra!

 

 



Komentarji
komentiraj >>