Četrtek, 15. 10. 2009
Peter Recer
Pred samo štirimi leti je Heavy Trash izdal svoj istoimenski prvenec. Če je po končani eksploziji bluesa omenjena skupina delovala kot krajša avantura, je sedaj dokončno presegla tako imenovane glasbene projekte. Recenziramo namreč tretjo ploščo Heavy Trash z naslovom Midnight Soul Serenade, ki sta jo zakrivila Jon Spencer ter Matt Verta-Ray. Po koncertni pokušini sedaj še v celoti poslušamo njuno zgodbo, s katero nadaljujeta svojo bogato glasbeno pot. (v celoti!)
* Heavy Trash je zasedba dveh prekaljenih glasbenikov, v njej sta združena Jon Spencer ter Matt Verta-Ray. Jon Spencer je poleg dela v skupinah Pussy Galore ter Boss Hog znan predvsem po zasedbi Blues Explosion, kjer je v nadvse kreativni glasbeni karieri ustvarjal unikaten zvok, prepoznan po gnetenju različnih glasbenih žanrov. Zasedbo je zaznamoval odklon od ustaljenih smernic glasbenega izrazja, premikanje meja ter povezovanje glasbe preteklosti ter zvokov prihodnosti. Na drugi strani pa je Matt Verta-Ray sodeloval v zasedbi Speedball Baby pod okriljem znane založbe In the Red Records.
Videti je, da je dvojec glasbenikov našel navdih in glasbeni zagon, saj v kratki karieri ponuja svoj tretji studijski album z naslovom Midnight Soul Serenade, izdane pri Bronzerat Records. Tako kot pri prejšnjih ploščah sta glasbenika k snemanju plošč povabila vrsto različnih glasbenikov, ki s svojimi inštrumenti bistveno obogatijo zvok na plošči. Poleg kitar in basa slišimo še igranje na klavir in orgle. Omeniti je še potrebno, da je pri produkciji sodeloval tudi Alap Momin, znan po delu v zasedbi Dälek.
Novo ploščo krasi predvsem zvok, ki je vseskozi čudovito bogat. Plošča se zdi premišljeno odigrana, s smislom za detajle, obenem pa ohranja srčnost igranja. Ponuja zmes boljše studijske dodelanosti, obenem pa se ohranja dinamika. Predvsem igranje kitar in orgel čudovito polni zvok z drobnimi in stalno spreminjajočimi se vložki. Obenem pa je Midnight Soul Serenade obarvana z bolj temačnim zvokom, ki je malenkost težji od prejšnjih plošč Heavy Trash. A ta temačnejši zvok ne pomeni, da plošča ni dinamična, saj je po drugi strani nadvse zabavna z besedili, polnimi humorja, ironije ter zabavljaškega cinizma. Besedila večinoma opisujejo ljubezen, punce, seks in podobne pikantnosti. Po vokalu na plošči izstopa pesem z naslovom The Pill, kjer petje nadomesti pripovedovanje zgodbe podane skozi deklamiranje. Obenem je tematika pesmi ponovno sila zabavna, psihedelična. Zgodba se namreč odvija v hotelski sobi in opisuje občutke zadetosti zaradi zaužitja neke tablete. Da pa ne bi padli v preveč temačne vode, sledi surfersko plavajoča Pimento. (Sometimes You Got to Be) Gentle je najbolj rokerska pesem na plošči, podkrepljena z žgečkljivimi besedili in udarnimi backvokali v refrenu. Sweet Little Bird pa podobno kot The Pill ponudi bolj psihedelično izkušnjo skozi počasno plavajočo kitaro. Pri tem ji delajo družbo subtilne orgle.
Posebno mesto ima na plošči Jon Spencer, ki tokrat svoj delež večinoma prispeva zgolj s svojim vokalom. A ta njegov vokal je živahen, igriv, in s tem še bolj poudari besedila, ki hodijo po črti nedefiniranega, saj se znotraj humorja vedno skriva neka globlja poanta. Ravno zato, ker se zgodbe podaja skozi prizmo humorja, končni rezultat plošče ponuja sproščenost, ki pa ni suhoparna, temveč polna dinamike. Nianse vokala, poudarjanje ter ponavljanje določenih besed, vse to so malenkosti, ki tako kot drobni glasbeni vložki bogatijo zvok plošče.
Heavy Trash na svojem novem studijskem albumu presenetijo. Midnight Soul Serenade je namreč plošča, ki je ne gre jemati resno. Po eni strani je s svojim temačnejšim zvokom bolj polna, po drugi strani pa sila zabavljaška. Halucinogena besedila odplaknejo surferski valovi. Rockabilly poskočnost zmečka rockerska brzina, ki se prelevi v romantično dvorjenje deklini, katere srce bo na koncu tako ali tako ponovno strto. Heavy Trash z Midnight Soul Serenade nadgradijo svoj dosedanji zvok. Plošča je bolj kompleksna, igriva in z dinamiko zaokrožena v celoto.
pripravil Peter Recer
Komentarji
komentiraj >>