Nedelja, 18. 10. 2009
Bogdan B
Po tem, ko je Vieux Farka Toure s prvencem začrtal svojo glasbeno pot in na prvih koncertih deloval kot neizbrušen diamant, je z albumom Fondo dokončno uveljavil svoj kitarski slog, ki je saharski bluesrock približal sodobni zvočnosti, a še vedno ohranil vse glasbene prvine, ki so kraj Niafunke ob reki Niger na čelu z njegovim očetom Ali Farkom proslavile v svetu glasbe. (v celoti!)
* Ko se je Vieux Farka Toure leta 2006 pojavil s svojim prvencem, ki je nosil njegovo ime, smo z zanimanjem prisluhnili glasbeniku, ki se je moral najprej spopasti z dediščino svojega imena in z dokazovanjem, da je lahko sin slavnega očeta samostojna glasbena osebnost, ki s svojim slogom prinaša dodano vrednost k sodobni malijski glasbeni produkciji. To mu je delno uspelo, predvsem v tistih delih prvenca, kjer že stopa po svoji poti. Vendar je prvenec vsekakor zaznamovalo tudi dejstvo, da je na njem objavljen zadnji posnetek Vieuxjevega očeta Ali Farke Toureja. Album je bil tako nehote umeščen na razpotje, med slovesom od očeta ter hkrati hommagem koristu Toumaniju Diabateju, ki je v glasbenem ustvarjanju močno vzpodbujal, za razliko od očeta Vieuxja, in med mladostniško rockovsko držo, ki pomeni bistveni preskok v pojmovanju veličine malijskih godb, kot smo jih poznali in spoznavali do prihoda nove generacije, ki jo nedvomno pooseblja Vieux Farka Toure.
Album Fondo, ki ga je spomladi objavila vedno boljša ameriška založba Six Degrees Records, je najprej odsev vsega tistega, kar je zaznamovalo Vieuxjeve koncerte v zadnjih letih, tudi tistega na lanski Drugi godbi. To je bil že novi Toure, s kitarskimi riffi in ritmičnimi izpeljavami, ki razširjajo obzorja dojemanja malijskih kitarskih in sorodnih godb. Njegova moderna drža je bil edini možni izhod iz očetove sence, a ta se je še vedno manifestirala z vsem spoštovanjem do njegove veličine kot tudi do malijske glasbene tradicije na splošno. Fondo to samo še dopolnjuje in utrjuje. Kar devet od desetih pesmi je namreč podpisal Vieux sam, le ena je tradicionalna. Pri treh si je sposodil glas svojega bratranca Afela Bocouma, legendarni Toumani Diabate pa odigra koro v zaključnem komadu Paradise, ki je pravzaprav edini res baladni komad na albumu. Element afriškega bluesa, kot ga stereotipno prepoznavamo v zahodnoafriških godbah, je tokrat prebrisano vpet v skoraj garažni kitarski zvok, tradicionalna brenkala n'goni in sabara ter tolkala calabash, tama in djembe pa so uporabljeni le tam, kjer je to potrebno za obogatitev zvočne slike. Iz celotne slike pravzaprav izstopa le komad Diaraby Magni, kjer Vieux uporabil reggae ritem, čeprav je potrebno dodati, da ima Fondo tudi nekaj potencialnih radijskih hitov, kot je recimo udarna Cherie Le. A da bodo stvari še bolj jasne, vse povedano o glasbi je napleteno okrog osnovnega tria kitara, bas in boben, na katere igra Vieuxjev osnovni koncertni bend, v katerem sta še basist Mamadou Sidibe in bobnar Tim Kupier. In to vsekakor ni rdeča nit malijskih godb, kot smo jih poslušali v zadnjem obdobju.
Prav zato je prihod Vieuxja Farka Toureja na svetovno glasbeno prizorišče več kot dobrodošel. Je glas nove generacije Afričanov kot tudi glas vseh tistih, ki dojemajo nove afriške godbe kot del urbane kulture tega planeta. Vieux Farka Toure je predvsem dober glasbenik. In to je dosti bolj pomembno kot to, da je Afričan.
Fondo bomo poslušali skoraj v celoti. Izpustili bomo reprizo uvodnega komada Fafa, za katerim sledijo: Ai Hara; Souba Souba; Sarama; edini tradicionalni komad Wale; pa Slow Jam; Mali; reggaejaški Diaraby Magni; huronski Cherie Le in na koncu baladni Paradise, kot rečeno z gostom Toumanijem Diabatejem na kori. Vieux Farka Toure in album Fondo!!!
pripravil Bogdan Benigar
Komentarji
komentiraj >>