Petkovo jutro zopet ponuja avantgardno drhal, tokrat se bomo spogledovali s tako imenovano Novo boemijo – The New Bohemia iz New Yorka, kot jih je označil vobčeznani časopis New York Times. Logika sosledja in tako po magičnih ter izventusvetskih sedemdesetih pridejo osemdeseta, ki začenjajo prevzemati pozicijo bitništva. Uporništvo konvencijam, inštitucijam in družbi. Svobodnjaki, živeči v spodnjem Manhattnu, v letu 1986 izdajo LPjko z naslovom The Uproar Tapes Vol. 1. Performerji izžarevajo neznansko moč, mladsko moč velikega urbanega doživetja in z omejitvami prežetega življenje. Njihova osredotočenost se usmeri na najtrše tabuje človeške družbe, na družino, na seks in v takem smislu dalje. Prvi posnetek, ki ga bomo slišali, je monolog Karen Finley z naslovom I'm an ass man, v katerem se odloči raziskati zelo zanimiv koncept analne ljubezni.

Kakšna strast performnsa in kakšna pronicljivost zgodbe, ki jo pripoveduje. S stališča same forme pa je v osemdesetih očitno, da se tehtnica preveša na vsebinsko raven, ki pa z izrazito govorico ulice še bolj poudari in osmisli povedano. Prenese videno videnemu. Se skuša s tem iztrgati utopični elitizaciji umetnosti? Ali ravno zaradi tega to postaja? Mar s svojim namen univerzalnosti ne postane elita? Odgovore prepuščamo vam, poslušali pa bomo že novo zadevo.

A Christmas Carol Richarda Pricea.

Kaj mladska moč proti težki avtoriteti očeta? In vendar, končna odgovornost v končnem stavku, ki zaboli. Ulična avantgarda je že bliže stanju danes, upiranju za vsako ceno, ki pa je zavoljo močne internetizacije sveta povsem zamrlo. Lažje obiskati fejsbuk kot zagovarjati svoje pravice. Lažje pisati mejle kot grafite. A vendar, moč osemdesetih ni pozabljena in v daljni zavesti odzvanja kot nekaj znanega.

Ja? Ali pa so tudi te besede zgolj zrak?