Pri mariborski študentski založbi Litera je letos izšel roman Tadeja Goloba, naslovljen Svinjske nogice. V kratkem je to zgodba o pritalnem stripovskem umetniku, ki že dolgo časa ne riše, živi v kletnem stanovanju in ima delujoč avto. Ko dobi delo in začne risati, odkrije odličen prah, s katerim si pridobi koncentracijo in umetniški navdih. Kokain. Vanj zapade in v njem se lomi, zaradi njega trpita tudi Maja in njun otrok Simon, ki žive skupaj. Zgodba se zaplete in se zapléta do samega konca, ki brez pretencioznosti izzveni v nedoločje.

Tak opis vsebine romanu seveda dela krivico, saj je tekst zaradi svoje dinamičnosti vse prej kot neinovativna gmota besed in nezanimiva novotvorba.

V skladu z vedno bolj prevladujočo tendenco slovenskih romanov, da uporabljajo pocestni jezik, denimo Hočevar in pred kratkim Vojnović, so Svinjske nogice pisane s polnozvenečim jezikom ljubljanskih ulic. Čisto osebno, zavojevalnost takega jezika je kot reka, tak jezik ima zmožnost prodora v množico sfer človekovega udejstvovanja, pa naj bo to spolnost ali pogovor o službi. Obenem pa je nujno pripomniti, da se Golobu včasih zatakne, knjižnost postavi pred neknjižnost in mestoma popolnoma izgubi ustvarjen tok pogovornega jezika.

Na tem mestu je potrebno izpostaviti dejstvo, da vsak govorec določenega jezika poseduje še lasten jezik, v katerem se počuti naravno. Zato bi bilo potrebno prej omenjeno napako preveriti predvsem pri pisatelju samem, ki sam najbolje ve, če je podlegal konvencijam, ki slovenski literaturi namenjajo zgolj visok in vzvišen stil. O tej stvari bi lahko dobro razpredali, vendar se raje vrnimo k Svinjskim nogicam.

Kot glavno temo si tekst jemlje stvarnost drog – kokaina – in povzročene posledice, a vendarle Golobov roman v svojem izteku najde zatočišče v neki predčasovni, lahko bi rekli tudi živalski odgovornosti. Zgodovina se, po različnih interpretacijah, vrača v svoje temelje ali pa pridobljene vrednote kontinuirano razblinja. Tako tudi Golob razvrednoti vse, razen Družine. Ali, radikalneje, vse, razen Plojenja in plodne odgovornosti. Prikazana je divja razčustvovanost likov in njihovih dejanj, ki bolj kot v moralnem primežu žive v drgetu trenutnega, torej v življenju brez višjih ciljev. Glavni lik Janija Bevka v končnem afektu, po težkih borbah in globoki odtujenosti najde svoje bistvo v sadu Plojenja in skrbi zanj.

Kot nek smiselno oblikovan statement bi lahko bile Svinjske nogice velik povratek h konvencionalnemu gledanju na slovensko Družino. Kar sproži pomislek, je obilica strani, ki pred to končno, vsaj v bralcu pričakovano družinsko srečo krojijo usode vseh udeležencev formirajoče se Družine. Golob na dobrih 200 straneh iz kaosa tvori kozmos, Janijev smisel se v luči vsega trpljenja izvije kot osvobodilna luč, pa čeprav pretekli dogodki govore drugače.

Jani Bevk je torej eden izmed tistih likov, ki v svetovni književnosti najdejo smisel v samem smislu. Knjiga pa je v osnovnem bistvu prikaz te človekove paradoksalnosti, ko trpljenju sledi samoinducirana sreča, najden smisel. V tem oziru bi lahko označili fabulativno plat kot preprosto, pa čeprav je razvidno, da zmorejo ravno zaradi tega Svinjske nogice zapopasti človeka, Človeštvo in njegovo razdvojenost v nepretencioznem in nevzvišenem tonu.

spisal Andrej Tomažin