Slovenski premier Borut Pahor je na tiskovni konferenci osmega oktobra letos napovedal, da bo arbitražni sporazum s Hrvaško parafiran do 23. oktobra in to ob robu poslovne konference v Zagrebu. Ta veliki dan, ki naj bi pomenil prelomnico v slovensko-hrvaških odnosih je skorajda že napočil. Toda na Hrvaškem so popolnoma brez kakršnihkoli informacij o načrtovanem parafiranju sporazuma.
Slovenski premier Borut Pahor je na tiskovni konferenci osmega oktobra letos napovedal, da bo arbitražni sporazum s Hrvaško parafiran do 23. oktobra in to ob robu poslovne konference v Zagrebu. Ta veliki dan, ki naj bi pomenil prelomnico v slovensko-hrvaških odnosih je skorajda že napočil.
Toda na Hrvaškem so popolnoma brez kakršnihkoli informacij o načrtovanem parafiranju sporazuma. Pahor je sicer včeraj že dobil uradno povabilo, da naj jutri odpotuje v Zagreb, toda po napovedih naj bi v Zagreb odpotoval šele v ponedeljek. Ob tem pa nič ne kaže, da bo vsaj takrat podpisan tudi arbitražni sporazum. Hrvaška premierka Jadranka Kosor do zdaj tudi ni sklicala koordinacije parlamentarnih strank o arbitražnem sporazumu s Slovenijo. Razprave v Saboru o tej temi še zmeraj ni. V Sloveniji diplomati trdijo, da je arbitražni sporazum vsebinsko praktično že končan in da se pogajajo le še o malenkostih, v Zagrebu pa so še vedno trdili, da "ni še nič dogovorjeno".
Vse to dokazuje, da je naša nedavna ocena o tem, da je pred vrati veliki slovensko hrvaški “zgodovinski nesporazum” precej točna. Povedano preprosto : Hrvaška je že dobila to, kar jo je najbolj zanimalo, torej sprostitev pogajanj z EU, zato hrvaška premierka nima več posebne želje nadaljevati z drugim delom dogovora, ki je nekoliko manj ugoden za Hrvaško. Takšen razplet dogodkov pa nam prinaša vsaj dve poimembni sporočili.
Odlašanje hrvaške premierke je na prvi pogled sicer slabo za Pahorja in njegovo vlado, toda po drugi strani vendarle vsaj posredno dokazuje, da je bil Pahor pri oblikovanju okvirnega sporazuma o arbitraži očitno uspešen. To pa seveda hkrati pomeni, da so netočne tudi ocene opozicije, ki te dni glasno ponavlja, da naj bi bil arbitražni sporazum nekakšna izdaj nacionalnih interesov. V tem sporu očitno nima prav France Bučar, pač pa Borut Pahor. Pahor, ki je zatrdil, da je pripravljen dati roko v ogenj se je torej odločil za razmeroma varno potezo, saj že obnašanje Kosorjeve dokazuje, da ni posebne nevarnosti za to, da bi njegova roka zagorela.
Čeprav so slovenski mediji, predvsem pa kanal A dobesedno “raztrgali” predlog sporazuma, ki se je pojavil v Sloveniji je namreč brez dvoma točno le to, da je točka 3/b predloga arbitražnega sporazuma za Slovenijo zelo ugodna. Določa namreč, citiramo, da "arbitražno sodišče določi stik Slovenije z odprtim morjem". Zastavlja se seveda vprašanje, kaj te besede pomenijo v praksi.
Nekateri mednarodni pravniki so v Sloveniji že zatrdili, da lahko arbitraža odloči tudi to, “da stika ni”, ker stavek ne omenja stika slovenskega teritorijalnega morja z mednarodnimi vodami. Toda ob tem se je potrebno zavedati, da arbitražna sodišča lahko razsojajo le v okviru pristojnosti oziroma meja, ki so jih opredelile že same stranke v postopku. Arbitri lahko sodijo le o vprašanju, ki jim je zastavljeno. To pomeni, da arbitraža zagotovo ne bo mogla odločati o zadevah, ki niso sporne in so že dogovorjene.
Navedba, da mora tribunal določiti stik Slovenije z mednarodnimi vodami pa je potrebno razumeti tako, kot se v skladu z Dunajsko pogodbo interpretirajo vsi mednarodni sporazumi – torej v dobri veri, ob najbolj običajnem razumevanju zapisanih besed. To pa lahko pomeni le eno – da takšen stik Slovenije z mednarodnimi vodami nekje že obstaja oziroma da sta se Slovenija in Hrvaška dogovorili da bo določen. Odločitev, da takšnega stika “ni”, bi pomenila poseganje arbitražnega tribunala izven njegovih prostojnosti.
S tem sporazumom bi torej Slovenija že predno bi arbitraža sploh odločala že imela zagotovilo, da bo njena najpomembnejša zahteva izpolnjena. Referendum proti takšnemu arbitražnemu sporazumu bi bil zato škodljiv za Slovenijo. Opozicija, ki sedaj napada Pahorja, predvsem pa SDS, pa bi se morala zavedati, da je Janez Janša s privolitvijo na reševanje spora pred Meddržavnim sodiščem leta 2007 že pristal tudi na veliko bolj dolgotrajen in za Slovenijo manj ugoden način reševanja spora, kjer bi Slovenija zelo verjetno ostala najmanj brez 113 kvadratnih kilometrov morja ter prav tako tudi brez neposrednega dostopa do mednarodnih voda.
Toda pred tem, za sedanjo vlado uspešnim koncem zgodbe o reševanju spora s Hrvaško je še veliko nejasnosti. Dejstvo, da se parafiranje sporazuma odmika in da sploh ni jasno, kdaj in ali sploh bo Hrvaška pristala na omenjeni kompromis s seboj prinaša tudi možnost, da se bodo odnosi s Hrvaško še enkrat zapletli. In to morda še precej huje, kot so se doslej. Hrvaško zavlačevanje namreč v Sloveniji iz dneva v dan vse bolj krepi nasprotnike arbitražnega sporazuma.
Trditev Marka Pavlihe, da se je „tresla gora, rodila pa miška“ bi se lahko izkazala za točno. Slovenski mediji, na primer Dnevnik, so namreč ob umiku blokade z velikim pompom poročali, da bo „Slovenija umaknila blokado, Hrvaška pa sporne dokumente.“ Vendar se je to izkazalo za neresnico. Hrvaški sporni dokumenti so ostali tam, kjer so, Slovenija pa je medtem že umaknila blokado in s tem dokazala, da je za izničitev učinka prejudiciranja dovolj že ena sama izjava. Ponovna blokada bo zato veliko težja.
Če se Pahor iz Zagreba ne bo že kmalu vrnil s podpisom sporazuma, ga zato doma čakajo še večje težave kot v primeru, če se vrne s podpisanim sporazumom. Na nitki visi celo zaupnica vladi. In morda je prav to tisto, na kar pravzaprav čaka premetena Jadranka Kosor. Čas sedaj dela za Hrvaško. Kajti kljub vsem pričam, ki naj bi menda slišale kaj vse je Jadranka Kosor obljubila Borutu Pahorju v Ljubljani pred odpravo blokade bi bilo za Hrvaško še zmeraj, če bi se podpis za Hrvaško neugodnega sporazuma čimbolj zavlekel, morda vse do novih pogajanj s kakšnim novim predsednikom vlade. Pahor se je torej odločil za nevaren gambit, v katerem je za obljubo ugodnega sporazuma žrtvoval blokado, v zameno pa bi lahko resno dobil krizo vlade.
Terminal je spisal Igor Mekina.
In še v avdio obliki:
Komentarji
komentiraj >>