Danes, ko je petkov dan zavit v zadimljeno realnost, predstavljamo v Zajtrku avantgarde ciriško dado. S svojo letnico 1916 in Cabaretom Voltaire, ki ga lahko označimo kot prvi klub dade, je bila to prvonastala dadaistična celica na svetu. Nje, ciriške dade torej, trije predstavniki, ki jih bomo danes predstavili, nosijo imena:

HUGO BALL

JEAN ARP

RICHARD HÜLSENBECK

Začnimo z Ballom. Njegova osredotočenost na mistiko pripelje celotni sistem cirihdade v prebiranje mističnih krščanskih in ostaloreligijskih tekstov. Teh reči na žalost niso posneli in ohranjene so zgolj v redkih elementih zgodovinskega spomina. Po močni udeležbi v razvoju najradikalnejše avantgard, DADE, se Hugo Ball leta 1920 spremeni v gorečega katolika in v tem duhu napiše žitja treh bizantinskih svetnikov. Umre 28!

Zdaj pa! Hugo Ball in Krippenspiel 3X!

Prej povedana dejstva Ballovega življenja jasno razkrijejo subjektovo zazrtost v umetnost, ki se brez preprek prelevi v vero. V transcendenco. DADA JE ENAKO VERA!, ako radikaliziramo!

Poslušajmo Ballovo Karawane!

Izgubili smo zaupanje v našo družbo. Vse mora biti uničeno in na novo izgrajeno. V Cabaretu Voltaire izvajamo to z bombardiranjem zdravega razuma, javnega okusa, izobrazbe, inštitucij, muzejev, dobrega okusa, v kratkem, obstoječega in prevladujočega reda!

Tako je izjavil Marcel Janco, še en pomemben predstavnik cirihdade!

Mi pa nadaljujemo svojo pot s Hansom Arpom, ki ima tudi francosko ime, to je Jean. Lažje razumljivo; če je govoril s francozem, je bil Jean, ak z nemcem, Hans. Arp je sicer bolj znan kot slikar in kipar, vendar je ob kasnejšem avtomatističnem slikarstvu tudi pisal. Poslušali bomo eno pesem izpod njega rok, nje naslov pa In Automobilien Reich.

Hülsenbeck je prišel. Kliče k intenzifikaciji črnskega ritma. Najraje bi bobnal svojo literaturo do njenega končnega uničenja.

Tako o Robertu Hülsenbecku govori Hugo Ball leta 1916. Iz zgodovinske vednosti je očitno, da je bil Robert najbolj tečen izmed dadaistov, njegova sila po večni redefiniciji dade pa ga poveličuje v raznih knjigah. Po nezadovoljstvu s cirihdado Hülsenbeck tako leta sedemnajstega osnuje berlinsko dado, kjer se bolj kot popreje ukvarja s politiko, saj dojema umetnost zgolj kot krilo marksizma. Njegove besede so socialno angažirane, politično težke. Huelsenbeck se po prihodu Hitlerja odpravi v Ameriko in tam do smrti prakticira jungovsko psihoanalizo. V nasprotju s svojimi kolegi dadaisti do smrti izjavlja naslednje besede: Dada ni mrtva, dada živi! Poslušali bomo najbolj znano in mnogokrat recitirano pesem z naslovom Ende der Welt z letnico 16!

Dada v nasprotju z militantnim futurizmom pomeni vznik humanizma na tleh radikalnega nasprotovanja družbi. Dada predstavlja večno opozicijo družbenemu sistemu, večno opozicijo konvencionalnemu umu pokornega ljudstva in njegovim izrojenim perverzijam. Kar se zdi čudno, je povsem nujno, in koristno. Z ahistoričnega pojmovanja pojma Dada, ta še vedno obstaja. Skrita v peščici negaleriziranih in nezaloženih avtorjev današnje dobe. Skozi kapitalistični aparat človek postane kapitalistični aparat, skrivanja tukaj ni. Ali vrnimo se rajši k zgodovinski Dadi!

Troavtorstvo Tzaraja, Janca in Hülsenbecka je naslednja in tudi zadnja pesem v izvedbi Tria Exvoco z naslovom L'amiral cherche une maison a lour!