Pričujoča knjiga ni žanrska vaja, pač pa povzetek tem in problemov neke eminentne kariere in je tako tudi napisana. Roth je mojster, ki je svoji snovi o očetih, sinovih in odgovornosti zavezan tako dosledno, da ga kot verni bralci le moramo spoštovati in Ameriški Pastorali, v primeru, da nam prekriža pot, nameniti dolgo, preudarno branje, preden z njo podstavimo čajno mizico.
Philip Roth je ime, ki ste ga gotovo že slišali, najbrž skupaj s pridevkom "intelektualni židovsko-ameriški romanopisec". Ameriška Pastorala je eden novejših vnosov v njegov bogati opus in natanko takšna knjiga, s katero starajoči se pisci svoje opuse okronajo in svoje delo dokončno zakoličijo. S Pulitzerjevo nagrado proslavljena družinska kronika nekega ameriškega obstoja je v resnici avtorjevo najbolj obsesivno delo, z največ družbeno-zgodovinskega zamaha in največjo zavezanostjo ameriški mikrozgodovini.
Cilj romanopiscev Rothove generacije je namreč še vedno napisati Veliki Ameriški Roman, torej roman, ki se odlikuje po svojem pristnem prikazu možnosti in zatona ameriškega sna. Ta nacionalna drama je seveda postavljena v obdobje med petdesetimi in sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja, ki je ljudsko domišljijo ujelo neprimerno bolj kot druga svetovna vojna, kar dokazuje prav nepregledna vrsta družinskih kronik, postavljenih v povojna leta.
V Rothovem primeru je reprezentativni vzorec Šved Levov, neznačilno atletski in vseameriški židovski deček iz Newarka, ki se iztrga nazorom svojih staršev, se poroči s katoliško miss New Jerseyja, podeduje družinski posel in si poskuša ustvariti svoj košček povojne družinske idile izven propadlega mesta. K njegovi tipični povojni izkušnji seveda sodijo tudi pozna šestdeseta, ki v knjigi pomenijo katastrofo ameriškega načina življenja, nerazumen vdor nasilja in protidružbenega v še kako razumno oblikovana in pravzaprav že zaključena življenja.
Ta uničevalnost je poosebljena v Švedovi najstniški hčerki, ki leta 1968 brez vidnega razloga stopi na pot političnega terorizma in mu popolnoma zamaje življenje. Knjiga svojo celotno zgodbo pove že na čistem začetku, potem pa nad njo agonizira, jo napada iz vseh mogočih kotov, postavlja v hipotetične situacije ter z analizo lastne protislovne zgodovine poskuša najti pot naprej. Vzeta v svoji izvirni obliki in okolju je Ameriška Pastorala spoštovanja vreden dosežek, ki se kot Veliki Ameriški Roman lahko meri z Updikovim Rabbit, Run, če ne že z Eugenidesovim Middlesexom. Težava tiči predvsem v prevodu, tako v konkretnem kot kulturnem.
Namreč, zgodovinski okvir, jezikovni registri in materialni svet knjige bralcem na tej strani morja niso tako domači, da bi jih jemali za samoumevne, mojstrsko ponazorjene gradnike neke vsakdanjosti. Če predpostavimo, da je Ameriška Pastorala resna književnost, katere cilj je filigranska ponazoritev vrednot in sprememb v nekem kulturnem okolju, je razumevanje njenega materialnega in idejnega podstata nujno za bralčevo razumevanje srca knjige, avtorjevega besnenja proti negotovosti zgodovine in njenem neskladju z racionalističnim ameriškim duhom. In ta duh je neločljivo povezan s svojimi materialnimi artefakti, s Proustovskim doživljanjem specifičnih produktov kapitalizma, ki v spremenljivi fizični in duhovni pokrajini edino dovoljuje identifikacijo s sabo in bližnjimi.
Slovenski prevod Miriam Drev neizogibno pripomore k omenjenim težavam z razumevanjem intenzivno samo-mapirane ameriške stvarnosti, ki v izvirniku ne rabi nikakršnih pojasnil. Medtem ko je vrtoglavi zgodbeni tok monologov, fantazij in izpraševanj zvest premenjavam izvirnega besedila, pa prevod naleti na težave pri bolj profanem koncu besednjaka. Slovenskim ustreznicam ameriškim pogovornim vzklikom in drobtinicam tu zmanjka razpona, da ne rečem življenjskosti. S tem je besedilu vzetega nekaj tistega jezikovnega protislovja, ki je v romanu dvajsetega stoletja ključno, namreč trenja med površinsko, pomirjujočo vsakdanjostjo medosebnega občevanja in obsedeno osredotočenostjo na podrobnosti pri premišljanju ter osmišljanju tega dogajanja.
Prav to je srce te knjige, ki iz osnovne zgodbe o krivično zlomljenem očetu, hčerki-teroristki in napačnem dojemanju stvarnega digresira na vse mogoče strani, s čimer šabloni doda tisto nepredvidljivost, ki jo pričakujemo od dobrega pisatelja. A ravno šablona, slike in pogovori iz življenja slehernika, so vezivo, ki rešuje romaneskno Ameriko pred preveliko oddaljenostjo od njenega izvornega vira in malih ljudi. Samo vprašajte Stephena Kinga. In v slovenskem prevodu nam je servirano za kanček premalo te robate vsakdanjosti.
Nazadnje se moramo vprašati tudi, ali nam psihoanalitični poskusi Philipa Rotha kot občestvu sploh lahko kaj pomenijo, glede na to, da govori o nekem drugem letu 1968, o neki drugi zgodbi o večgeneracijskem vzponu v modernost, o neki drugi zgodovinski izkušnji. Moj nasvet bralcu je, da v primeru, da s to veliko pripovedjo ni seznanjen, enega od predstavnikov tega žanra nedvomno vzame v roke, saj ponujajo doživetje velikih razdalj - časovnih, prostorskih in nazorskih. V primeru, da z angleščino niste domači v enaki meri kot z materinščino, je prevod Ameriške Pastorale kljub svojim pomanjkljivostim prava izbira, pa čeprav je s svojimi petstotimi stranmi in resnimi poskusi razčlenitve osrednjega problema nekoliko napornejše branje, kot ga je dandanes vajen povprečen bralec.
V širšem planu svoje stroke pa je Pastorala prej pogled nazaj kot znanitelj prihodnosti romana, saj s svojim trdim modernizmom, ki poskuša sintetizirati vse vedenje in dogajanje svojega časa v ogromno, nedeljeno gmoto, bralcu ne ponudi povsem zadostnega povračila za njegov vložek, še posebej glede na prevečkrat uporabljeno zgodovinsko in družbeno postavitev. A pričujoča knjiga ni žanrska vaja, pač pa povzetek tem in problemov neke eminentne kariere in je tako tudi napisana. Roth je mojster, ki je svoji snovi o očetih, sinovih in odgovornosti zavezan tako dosledno, da ga kot verni bralci le moramo spoštovati, Ameriški Pastorali pa, v primeru, da nam prekriža pot, nameniti dolgo, preudarno branje, preden z njo podstavimo čajno mizico.
Ameriki je rane lizal Jan Adlešič.
Komentarji
komentiraj >>