Torek, 27. 10. 2009
matjaž
Pesmi so pretežno vse izpovedne. Izpisujejo subjektov, torej pesničin miniaturen vsakdan, kot smo ga tudi sicer vajeni brati pri številnih slovenskih pesnikih. Drobni detajli, poleg naslovnega med drugim pogled skozi okno, dež, njegovo tapkanje po kovinski strehi, snežinke, pejsaž senožeta, stebli trave, rože, limonini olupki in cedevita se minimalistično zlivajo v blag koktejl trenutnih vtisov, izraženih v verzih in besedah, katerih kombinacije v končni fazi imenujemo literatura.
Nerad kurcam stvari. Veliko raje jih, če me navdušijo, v miniaturnem deliriju hvalim, a tudi s tem ne pretiravam. Vsi ti teksti o tekstih se tako bolj ali manj nahajajo v polju med tema skrajnostma, v polju, kjer zaradi senzibilne zavesti o občutljivosti avtorjev, ki skromno kaj dajo na svoje delo, vedno pretežno naklonjeno izrišem nekaj vtisov ob branju, piscu, poslušalcu in bralcu v dopolnilo primarne recepcije. Takšen bo tudi pričujoč zapis o zbirki Utrip oranžnih luči na semaforju pesnice Ane Pepelnik.
Ta, sicer njena druga zbirka, je letos izšla v zbirki Literarno-umetniškega društva Literatura Prišleki. Oranžna, majhna, široka, nekričeča knjižica z okoli šestdeset stranmi najnovejše lirike v slovenščini. Ko jo odpreš in prebereš nekaj pesmi, se ti zdi, da so tudi te podobno tihe in spokojne.
Pesmi so pretežno vse izpovedne. Izpisujejo subjektov, torej pesničin miniaturen vsakdan, kot smo ga tudi sicer vajeni brati pri številnih slovenskih pesnikih. Drobni detajli, poleg naslovnega med drugim pogled skozi okno, dež, njegovo tapkanje po kovinski strehi, snežinke, pejsaž senožeta, stebli trave, rože, limonini olupki in cedevita se minimalistično zlivajo v blag koktejl trenutnih vtisov, izraženih v verzih in besedah, katerih kombinacije v končni fazi imenujemo literatura.
Ti vtisi se mešajo z nepreštevnimi spomini, odnosom s prijateljico, očetom, ljubeznijo, svetom, vesoljem. Torej s tistimi metafizično-transcendentnimi predstavami, ki človeškemu umu največkrat napletejo pravljico o nekem vesoljnem brezosebnem enem. Omenjena povest je zlepljena skupaj tudi z zavestjo pesnikovanja, vseskozi prisotno v notranji strukturi pesmi.
Poleg minimalizma je v pesmih zaznati tudi razmišljujoč tip subjekta, ki se mu zdi, da vidi onstran vidnega, da razume onstran pomena, kar skuša izraziti z verznimi refleksijami o jeziku, pesništvu, že zapisanemu, vedno istih vprašanjih, ki pa niso sami na sebi namen, kajti vtkani so v tkivo teksta. Nezgrešljivo me spominja na tok slovenske poezije, ki ga je upesnil Uroš Zupan, zame še vedno zenit te struje.
Pesnica Ana, katere priimek je v čudoviti sinhroniji z njeno skoraj soimenjakinjo Pepelko, suvereno obvlada slovenski jezik, v njenem pisanju se pozna izkušnja nekoga, ki zapisuje že nekaj časa, zato so tudi s stilističnega vidika njene pesmi prav solidne. V nobeni pesmi ni vejice, z izjemo ene, skrivnostno posvečene S.M.-ju, pa še ta je postavljena v oklepaj. Kot falocentrik sem z delčkom misli v tem videl manifestacijo ključno določujočega manka nekega spola. Zgolj enkrat, tokrat ne v oklepaju, pesnica uporabi tudi besedo fukamo.
Naj izpostavim še nekaj kratkih pesmi proti koncu zbirke, v katerih se v poševnem tisku poigrava z besednimi zvezami, jih premešča in igrivo spreminja pomen. Te so se mi zdele prav ljubke. To me vodi tudi proti koncu tega besedila, kjer bom v bistvu razkril tisto, kar se mi zdi poglavitno.
Minimalistični, meditacijski vešče spisani, bolj ali manj posrečeni verzi torej. Temu moram dodati še to: med branjem me pretežno niso ganili. Zdeli so se mi solidni, mestoma boljši, mestoma slabši, a tako ali drugače so me pustili razmeroma ravnodušnega, česar ne izjavljam kot frigiden ali impotenten očitek, temveč zgolj kot svojo bralno sliko. Tu in tam so me spominjali na podaljšane haikuje. Pomislil sem tudi na nekatere bisere pesniških mojstrovin, ko poezija ni več nekaj, kar govori o svetu in subjektu, temveč tisto, kar svet in subjekt določa. Z lažjo, ki izreka najpristnejšo resnico.
Čisto na koncu dva meni všečna verza:
(človeško govorjenje slišim kot otroški jok
otroški smeh slišim kot jok odraslih).
Cesto je ob spečem semaforju prečkal Matjaž.
Komentarji
komentiraj >> Re: Neusmerjajoč semafor in intersubjektivna izkušnja naslovita knjižico pesmi Ane Pe
gomro [06/12/2009]
he he, pretežno osebno izpovedni izliv pretežno
oblačnega kritika, ki pretežno malo razume,
pretežno skoraj nič mu ni jasno, ker mu verjetno ne leži
hoditi med manj osebnimi semaforji, vsaj tako bi se dalo razumeti iz njegove kritike. ta poezija je namreč za razliko od kakšne druge samo pogojno osebno izpovedna (kot zna biti Zupan nenehno ali Hudolin pritlehno), tako da ji malo težko leže prav takšna kritika. kriterij ganljivosti je, kratko, torej kriterij za laične bralce in ljubitelje, ne pa za kritike, kajne. ti naj bi nam vsaj nekaj o tem, česar sami nismo razumeli, razkrili, in se potem do tega tudi opredelili itd. etc.
odgovori >>