»Vprašanje je bolj, kaj storiti s stranko premiera Janše in njihovimi potrebami«, bi naj po poročanju današnjega Dela pisalo v dokumentu, ki ga je sestavil generalni zastopnik Patrie za Slovenijo, Reij Niityynen. Izvršni odbor Demokratične stranke upokojencev Slovenije pa je prav tako na današnji seji sklenil, da bo svetu stranke predlagal sklep, da je svojeglavi član poslanske skupine DESUS Vili Rezman v stranki nezaželen, oziroma da mu stranka odreka gostoljubje, ker po besedah predsednika Karla Erjavca potrebuje mir.

Ni še sicer znano, kaj točno bi naj od finske Patrie ob podpisu pogodbe za nakup oklepnih vozil za potrebe Natu zavezništvu podložne Slovenske vojske potrebovala sedaj največja opozicijska stranka v Državnem zboru. Sicer so tudi mojstri škarij in platna v Desusu že ugotovili, da pa svojeglavega Vilija Rezmana iz poslanske skupine ni moč kar tako izključiti, ker ta ukrep preprosto ni nikjer opredeljen. Kot je potrdil tudi profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani Miro Cerar izključitve poslanca iz poslanske skupine Poslovnik Državnega zbora sploh ne predvideva, določa pa, da ima poslanec pravico, da sodeluje v poslanski skupini stranke, na listi katere se je dokopal do poslanskega fotelja.

Dodatno težavo za tekoče potrebe vodstva stranke Desus sicer predstavlja dejstvo, da poslanca Vilija Rezmana, ki se je v Državni zbor na listi Desus uvrstil kot nestrankarski kandidat, podpira tudi prav tako v sodobni politični zgodovini tako tega kot prejšnjega državnozborskega mandata večkrat potrjeno svojeglavi vodja poslanske skupine Desus Franc Žnidaršič. Izvršnega odbora stranke, kakopak že statutarno podrejenega predsedniku, pa niso omajale niti pisne izjave podpore vseh preostalih petih članov poslanske skupine Desus, ki mu jih je na seji prebral Rezman.

Kaj pa z odrekanjem gostoljubja poslanske skupine želi, oziroma potrebuje stranka Desus, pa je slikovito pojasnil kar njen predsednik Karel Erjavec, ki je bil sicer v imenu prejšnje vlade kot obrambni minister tudi glavni podpisnik pogodbe o nakupu Patrij, katera naj bi, tako današnje Delo in domači kriminalisti, zadovoljila tudi posamezne potrebe takratne največje vladne stranke. Desus sicer od svojih poslancev zahteva in potrebuje tudi zdravo mero dobrega okusa. Tako je za predsednika Desus neokusno, da Vili Rezman kot nečlan stranke ne razume, da mu stranka odreka gostoljubje. Kajti da vsak fant razume, če ga punca ne želi več, da pač želi mir in da tudi v stranki Desus želijo predvsem mir.

Kot prvo pač vsak fant pa že kar tako ne razume, da želi punca, ki si ga ne želi več, predvsem ljubega miru. Ta bi sicer v dnevih in mesecih, ko bo na plan prihajalo vedno več dokumentov, ki bodo ob pogodbi o nakupu Patrijinih osem-kolesnikov razkrivali konkretne potrebe domačih političnih akterjev, še kako prav prišel prav podpisniku pogodbe Karlu Erjavcu. Kot drugo pa tako kot za izključitev tudi za odrekanje gostoljubja posameznemu poslancu v posamezni poslanski skupini ni prav nobene pravne podlage. Te pa sicer ni tudi za zadovoljitev potreb, kot naj bi jo ob podpisu orožarske pogodbe s Patrijo za proračunski denar v zameno za politično odobritev res najugodnejšega posrednika pričakovala stranka prejšnjega predsednika vlade Janeza, pravzaprav pa Ivana Janše.

Kljub ključnemu skupnemu akterju Karlu Erjavcu pa na prvi pogled nepovezani zgodbi pričata, da imajo tudi domače politične stranke povsem konkretne potrebe, za katere pa ni zakonske podlage oziroma jih ta celo prepoveduje. Toda očitno je tudi v domači politični kulturi uveljavljeno načelo, da je dovoljeno vse, kar ni prepovedano. In tudi Ivan je ne glede na kriminalistične sume kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje nedolžen, dokler mu ne bo pravnomočno dokazano drugače.

Poslanec Vili Rezman bo sicer, dokler ga bo podpiral tudi vodja poslanske skupine Desus Franc Žnidaršič, vztrajal na okopih s predsednikom Karlom Erjavcem in njemu podrejenimi organi stranke Desus. Nenazadnje sta na njegovi strani zakon in volilni izzid, ki ga je kot nestrankarski kandidat zabeležil na listi Desus. Vendarle pa bi lahko rekli, da gre v primeru Vilija Rezmana za politično preračunljivo osebnost. To potrjujeta njegovi napovedi, da bo o svojem boju z mlini na veter v stranki Desus napisal knjigo in da bo tako ali tako poslanski mandat vrnil, ko bo naposled sprejeta in uveljavljena novela zakona o poslancih, ki bo med drugim dokončno določila, da sta poslanska in županska funkcija nezdružljiva, in bo Vili Rezman samo še župan občine Ruše ter v prostem času še naprej tudi podjetnik, urednik in založnik.

Ne glede na to, da niti v Desusu točno ne vedo, kaj se bo pravzaprav spremenilo, če bo sklep izvršnega odbora, da se Rezmanu odreče gostoljubje, potrdil še svet stranke, saj zakonske podlage ni tudi za odtegnitev tehnične podpore v poslanski skupini, s katero grozi Karel Erjavec, nasprotuje pa ji vodja poslanske skupine Franc Žnidaršič, pa je ključna teža poslanca Rezmana v funkcijah, ki jih kot na listi Desus izvoljeni poslanec zaseda. Vili Rezman iz poslanske skupine Desus sam ne namerava izstopiti, ker bi s tem bil ob vse dodatne funkcije v Državnem zboru. Gre pa le za predsednika državnozborskega odbora za gospodarstvo in člana Komisije za narodni skupnosti ter Odbora za finance in monetarno politiko, v katerem predstavlja celo ključni glas koalicijske večine, zaradi česar je nad razprtijami v poslanski skupini upravičeno zaskrbljen tudi celoten koalicijski vrh.

Razmere bi se sicer tako ali tako slej ko prej umirile. Ali bi v Desusu dokončno spoznali, da za odrekanje gostoljubja ni pravne podlage, ali pa bi v koaliciji pohiteli in uveljavili novelo zakona o poslancih, po kateri bi Rezman vrnil mandat in spakiral nazaj v Ruše. Ampak čas priganja. Prav čez odbor za finance in monetarno politiko gre namreč večina zakonov in aktov, iz katerih se zadovoljujejo tekoče, a sicer nezakonite in kaznive potrebe domačih političnih strank. Toda tako to gre.

Odpoved: Tudi tokratni N-euro moment sem s klientelizmom in poslušnim poslanskim aparatom kot ključnima potrebama domačih političnih strank v zobeh prispeval Tomaž Z.