Četrtek, 29. 10. 2009
BIGor
Vsaka nova generacija nam da serijo skupin, ki se zatečejo k minimalističnemu, trash, naivnemu pop rocku. Fantje pogostokrat zapeljejo v smeri Jesus & The Mary Chain, medtem ko dekliške skupine ne morejo mimo nesmrtnih obskurnic Shaggs, ki ostajajo glasbeni fenomen garažnih in podtalnih šestdesetih na prelomu v sedemdeseta leta. Med sodobna imena, ki nadaljujejo primitivnost sester po krvi in po glasbi Shaggs, sodi njujorški trio Vivian Girls iz Brooklyna. (v celoti!)
* Vsaka nova generacija nam da serijo skupin, ki se zatečejo k minimalističnemu, trash, naivnemu pop rocku. Fantje pogostokrat zapeljejo v smeri Jesus & The Mary Chain, medtem ko dekliške skupine ne morejo mimo nesmrtnih obskurnic Shaggs, ki ostajajo glasbeni fenomen garažnih in podtalnih šestdesetih na prelomu v sedemdeseta leta. Čeprav The Shaggs ostajajo znane in cenjene predvsem v ozkih rockovskih krogih, ki s pinceto brskajo po preteklosti kultnih ustvarjalcev, je njihova prvinskost in robustnost navdahnila številne bodočnice, od Kim Gordon in Lydie Lunch do The Donnas in Shonen Knife. Med sodobna imena, ki nadaljujejo primitivnost sester po krvi in po glasbi Shaggs, sodi njujorški trio Vivian Girls iz Brooklyna.
V borih dveh letih se je ta dekliški trio prebil iz njujorškega podzemlja in po lanskem prvencu letos objavil že svoj drugi dolgometražni album Everything Goes Wrong za uveljavljeno rockovsko založbico In The Red, kar jih je še bolj ustoličilo na aktualni neorockovski sceni. Trušč, zasanjanost, nabritost in enostavnost pop punk pesmic cvrči na drugi plošči še bolj kot na prvencu. Za razliko od Shaggs so Vivian Girls bolj disciplinirane in pod strogim nadzorom ritma, njihov hrup ni na robu propada, ampak prej tik pred eksplozijo. Trdo strukturirane in brez odvečnega balasta pesmice dihajo in s svojo navidezno enoličnostjo in podobnostojo razbijajo vsiljeno predvidljivost indie-rockovskih trendov. Njihova čudaškost jih dela samosvoje, hkrati pa za še eno skupino, ki bi lahko prepevala in žagala na podoben način tudi v vseh preteklih dekadah punk rocka. Čeprav prihajajo iz Brooklyna, je njihova poletna sproščenost bolj kalifornijska kot pa z vzhodne obale.
Škoda, da je Phil Spector v zaporu. Prav on namreč manjka na tej plošči Vivian Girls, ki bi ga zagotovo spravila ob pamet s svojim zvočnim zidom. Uvodna enoličnost pop-punkovskih pesmic se s trajanjem plošče vztrajno kruši in bolj, ko se preveša plošča v drugo polovico, bolj postaja nevarna in tudi nepredvidljiva. Po enakomernem zagonu se namreč začne stopnjevanje kitarskega trušča in mitraljeziranja, kar se sprevrže v kitarsko psihedelično nabijanje. Z njim se Vivian Girls odlepijo od dekliškega pop-punka in se prav nevarno približajo skupini Hüsker Dü. Podobno kot ta moški trio iz zapuščine ameriškega hard cora osemdesetih let uspe dekletom razviti hreščave in prav nič lahkotne pop pesmi, ki svoj vrhunec dosežejo na koncu albuma z zaključno žalostinko, ki se razpoči z eksplozijo. Z njo je konec drugega albuma Vivian Girls, ki ob vsem podzemnem pompu obljubljajo več kot zgolj dekliško ne-nevaren pop punk.
Bolj kot vse primerjave in referenčni okviri se je treba predvsem prepustiti godbi Vivian Girls, ki od nas ne zahtevajo veliko. Enostavnost je njihov ključ, s katerim so naredile še eno veliko ploščo impulzivnega naboja in lahkotne igrivosti.
pripravil Igor Bašin BIGor
Komentarji
komentiraj >>