Eksperiment In-out svobodnega ustvarjalca Antona Bruhina, ki se v današnjih časih ukvarja predvsem z igranjem drumlce – malega ustnega inštrumenta - je bil posnet maja 1981 nekje v švicarskih hribih.



Projekt In-out je bil posnet na kasetnem snemalcu Sanyo M7300L z internim in eksternim majkom. S pomočjo dveh mikrofonov in pritiskanja gumba pavza je med svojim petjem oziroma igranjem Bruhin dosegel učinek, ki ga slišimo.

S samim glasnim tipkanjem na gumb je ustvarjal ritem, s samimi pritiski pa zaradi mehanične osnove zdaj že pozabljenih kasetnih snemalcev nenadno dviganje in spuščanje osnovnega glasu.



Sama mehanizacija estetskega elementa – glasu - na poslušalca učinkuje tuje. Tako je vsaj delovala tedaj, v trenutku svoje največje moči, saj je danes manipuliranje - pa čeprav že digitalno - vseprisotno. Če povežemo prisotnost računalnika in programa za manipuliranje glasbe z ustvarjalnostjo, ugotovimo povsem enostavno dejstvo. Kar je bila svojčas avantgarda, je sedaj množično razširjena stvar. Moč ustvarjati je dandanes v rokah vsakega, ki si lasti računalnik. Vzklik umetnost ljudstvu - kot eden izmed ciljev avantgarde - je bil s tem dosežen, vprašanje pa je, če si ljudje ob preobilici možnosti v post-nekakšnem svetu sploh žele ustvarjati.

Kar prikaže Anton Bruhin v tem eksperimentu je predvsem velika inovativnost človeške intuicije. Njena moč ni v sofisticirani opremi, niti v namerni radikalizaciji zvoka, temveč v preprostem postopku, ki ga ponavlja 23 minut. Revolucija se namreč ne odvija pod velikimi sponzorskimi panoji, ampak v dejanjih ljudi, ki se v prvem planu niti ne zavedajo, kaj in zakaj to počnó. Mogoče svoje dejanje kasneje samoreflektirajo, vendar tedaj morebitna radikalnost že uživa svoj zaslužen počitek v zaprtih knjigah Umetnosti.