LET 3: LET 3 U RUPI, Hartera, Reka, Hrvaška

* Čeprav reizdaje albumov po sami logiki stvari ne dvigujejo kaj prida prahu na glasbeni sceni, je novica o ponovni objavi prvih dveh albumov skupine Let 3 mnoge presenetila. Gre za njihova dva najbolj hvaljena albuma "Two Dogs Fuckin'" in "El Desperado", med katerima prvi, iz leta 1989, slovi kot ena izmed najboljših hrvaških alterrockovskih plat. Danes se žal o doprinosu Leta 3 k razvoju hrvaškene rockovske scene ne moremo izražati v superlativih. Po izdaji „El Desperada" leta 1991 oziroma plate 'Peace' so Mrle, Prlja in ostali začeli od druge polovice devetdesetih postopoma a vedno bolj odločno zapuščati podtalje in se usmerjati k sredinskem glasbenem toku. In to pod pretvezo provokacije, subverzivnosti ter z uporabo vedno več vizualnih in performativnih elementov v svojih koncertnih in sploh javnih nastopih.

Kljub temu, da se skupina vseskozi poskuša prikazati kot opozicijska, zaradi eskalacije skrajnega neokusa, padca nivoja glasbene ustvarjalnosti ter nasplošne ironično-cinične drže brez ponujanja alternative, so mnogi feni nad njimi obupali. Že z izdajo albuma 'Nečuveno', dejansko posneto tišino, še posebej pa s turbofolkovsko naravnanim pop hit-albumom 'Bombardiranje Srbije i Čačka' je bilo moč z žalostjo ugotavljati, da je s skupino v glasbenem smislu konec in so jih zato eni začeli ignorirati. Medtem so jih drugi preprosto začeli jemati manj resno, a jim pustiti mesto na odru - toda kot cirkusante in nič več glasbenike. Tretji, kamor sodijo hrvaška glasbena kritika, zbrana okoli glasbene nagrade Porin, in številni pripadniki mlajše generacije, jih zaradi domnevnega elementa provokacije povzdigujejo na tron največjih carjev, ki jih premore hrvaška glasbena scena nasploh.

Zato je najava treh esksluzivnih koncertov, ob izdaji obeh albumov, ki, izdana pri ljubljanski založbi Helidon, po razpadu Jugoslavije sploh nista bila več dostopna na hrvaškem diskografskem trgu, v reški javnosti močno odjeknila. Koncerti, umeščeni v skupinin prostor za vaje v okviru bivše reške tovarne papirja, so bili zaradi manjših dimenzij prizorišča, ki lahko sprejme le stoglavo občinstvo, kaj kmalu razprodani, saj so se na prveh dveh dejansko znašli novinarji in prijatelji skupine. Ko pa so letovci ugotovili, da bi se „ekskluzivo" dalo standardizirati, so namesto treh vikend-koncertov, v desetih dneh isti koncert odigrali - petkrat.

Mnoge je zanimalo, ali bo tudi tokrat šlo za kak let trijevski catch, in kaj je tisto, kar nas bo zares dočakalo v Harteri na koncertu poimenovanem 'Let 3 u rupi'. Skupina je obiskovalce namreč dočakala v z njihovega vidika najbolj intimnem prostoru, ki je s popolnoma črnimi stenami in minimalno količino fluorescenčne luči deloval kot čistokrvni underground klub, klavstrofobičen, temen kot noč, in prikrajšan kakršne koli dekoracije. Ko so se zvezde večera pojavile na odru, smo bili v občinstvu presenečeni z minimalistično potjo, ki so jo tokrat ubrali v scenskem nastopu. Z izjemo frontmena, ki se je iz ptice prelevil v demončka v rdečem trikoju, nalepljenem s koščki ogledala, so vsi člani benda nosili le stare kavbojke, njihove prsi pa so bile namazane z blatom, kot da bi namigovali, da so na tem mestu in v teh pesmih duševno ogoljeni in iskreni v svoji nečistosti. Tako s scensko držo, kot tudi zaradi luči, ki so vedno bile ali za igralci, ali pa uperjene v občinstvo, so Let 3 utegnili delovali resno, avtoritarno, in z držo, kot da bi dejansko imeli kaj za povedati občinstvu, ki so ga bili zmožni prepričati tudi zaradi precejšnje fizične bližine. Na koncertu se je skupina odločila vrniti k svojim koreninam, ki jih je očistila celo od spremljevalnih vokalov in povečini tudi od sintesajzerskih zvokov in efektov.

Že v začetnem komadu Sam u vodi so nam dali misliti, da nocoj mislijo resno igrati. S tremi, občasno tudi štirimi kitarami, so se posvetili bazično kitarskemu zvoku in se spomnili časov, ko so, še posebej s svojim prvencem, delovali kot reški Joy Division. Prlja je k sreči dovolj zrel pevec ter je opustil posnemanje Curtisa, a vendarle lahko še vedno govorimo o isti atmosferičnosti in hladnosti, tipični za zvok omenjene zasedbe, čemur je gotovo doprinesla temačnost prostora. Glasba Leta 3 je na prehodu iz 80-ih v 90-a, ki jih je karakterizirala vseobsegajoča sprememba političnega, ekonomskega in kulturnega sistema, gotovo bila slišana drugače kot danes, ko razmerno mlajša generacija, „Let 3 u rupi" percipira kot zmedo vzbujajočo diskontinuiteto prej kot pa zvok nostalgije za izgubljenim časom. Zato so morali letovci dati vse od sebe. Fantje so vidno uživali v kitarskem pranganju in ustvarjanju hrupa. Od Zore in uspešnice Ne trebam te naprej je postal zvok bolj svetel, saj je sledil venček istoimenskega komada s plate El Desperado, hita Fuck Famiglia in s klasiko Termitov Vjeran pas, odigrano v počasnejši različici in v zaključnem delu prilepljeno na ritmično plesno podlago, prihajajočo z miksa pulta kitarista Leta 3 in siceršnjega znanega reškega didžeja Dražena Baljka - Boo Dale (beri: bu'dale). Na kanček futurističnega EBM-a je občinstvo odreagiralo z navdušenjem. Veselje je kakor med občinstvo, tako tudi med sedaj bolj razpoloženimi glasbeniki na odru, povzročil post-punkovski Fahrenheite, ki so mu sledile same spevne uspešnice postpunkovske ali (punk)rockovske estetike , kot so Voules vous, Ha, ha, ha in večno zelena in sveža Pokvarena žena. V nadaljevanju se je Letu 3 pridružil Josip Maršić, znan iz skupin Regoč, Glasshopper, Marinada ali Gori Ussi Winnetou, čigar kitara je na oder pripeljala okusno in svežo novo kri, saj so njegovi nekonvencionalni riffi in solaži ostrih robov delovali zelo disonačno, noisevsko in predvsem domiselno, s ščepcem ribotovske „anti„ zvočnosti, a tudi avtistične, a nič manj silovite odrske drže. Komadi, kot so U rupi od smole in Mona, ob katerih je svoje pokazal tudi Maršić, veljajo za vrhunec koncerta, ki je nabit z noisom vase vsrkal občinstvo in spodbudil največ vriskov iz grl nekajdesetglavega občinstva. Prlja je prav tako spomnil, da je odličen rock frontmen, ki ni vsiljiv, ki poseduje avtoriteto in brezhibno vokalno artikulacijo. Po drugi strani je tudi Mrletova dadaistična klasika Ciklama pričakovano požela veliko nasmehov in aplavze.

Zatem je mojster luči osvetlil nadstropje nad odrom, kjer se je nahajal še en set bobnov skupaj z elektronskimi tolkali, iz česar je v kombinaciji z Mrletovo elektroniko in Prljinim potipavanjem teremina nastala industrial electro-rockovska mešanica, ki je spominjala na Laibach prej kot na Let 3, ter je z ritmično svetlobo, usmerjeno v poslušalce, skupina ustvarila mali underground spektakl. Ob zaključku koncerta je Prlja dejal: „Hvala, ker nas vedno podpirate". In res bi jih podpirali, če bi vseskozi dajali vsaj nekaj od sebe. A mi še vedno ni jasno, v čem je smisel njihove siceršnje metaintelektualistične drže, ki kot da bi hotela, da bi sama bendova zavest o stanju današnje hrvaške družbe in političnega sistema, bila zadostna, da ga občinstvo sprejme. Pa čeprav mu bend skozi glasbo, ki je njen osnovni milje, ponuja le še od realnosti bolj gnjila jajca.

Dvomim, da so letovci doživeli premik v zavesti in da je na vrsti postdekadentna faza, saj jim sredinski tok vsekakor prinaša v žepe več cekinčkov, in se za zdaj zdi, da je bend hotel sam sebi in reški publiki dokazati, da je še vedno zmožen odigrati še kako dober koncert. Če pa je tisto, kar so pokazali na koncertu 'Let 3 u rupi' njihova resnica, potem je žalostno, da varajo same sebe in občinstvo, od katerega samo muzejo denar in se navidez borijo, v resnici pa perverzen in perfiden način prilagajajo trendom, in v tem smislu jih ni bazično razlikovati od načina, na katerega to počne Severina.
Dodajmo, da je Prlja koncerte v Harteri napovedal kot vračanje dolga albumom, ki so se izgubili v vrtincu vojnih let. Vse lepo in prav, toda kje je mesto Leta 3 v glasbenem prostoru? Pustimo se presenetiti - v tem Letu 3 nima konkurence.

Po Harteri se je potepala Jasna Črnjarić.