Sreda, 4. 11. 2009
matjaž
Brati poezijo je res prav dobro. Kakršnokoli. Če je za en drek, lahko nudi neizčrpen vir parodičnega norčevanja, nadomesti paket uspavalnih tablet, tolaži hudo depresivnega in mu razkriva, da na tem svetu obstaja še kaj bolj klavrnega od bednega samopomilovanja. Če pa je vrhunska, se lahko z njenim učinkom meri le malo reči, ki nam plemenitijo čas. Kam v to se umešča zadnja izdana zbirka Jurija Hudolina?
Brati poezijo je res prav dobro. Kakršnokoli. Če je za en drek, lahko nudi neizčrpen vir parodičnega norčevanja, nadomesti paket uspavalnih tablet, tolaži hudo depresivnega in mu razkriva, da na tem svetu obstaja še kaj bolj klavrnega od bednega samopomilovanja. Če pa je poezija vrhunska, se lahko z njenim učinkom meri le malo reči, ki nam plemenitijo čas. Kam se umešča zadnja izdana zbirka Jurija Hudolina? Je potencialni objekt smešenja, uspavalno sredstvo, antidepresiv ali en sam krč užitka?
Ko sem bral zbirko, me ni potegnilo v norčevanje, nisem zaspal, depresija je mirovala, po drugi strani pa tudi kakšnega napada krčev nisem dobil. Upoštevaje tega moram vseeno reči, da so pesmi, o katerih pišem, vredne branja. S tem mislim, da bo nekdo, ki se mu zdi branje poezije prav dobro, v njih našel neko mero estetskega užitka.
Golo srce, brizgajoča kri in črni vitez na konju, teptajočem krvavo mlakužo, oklepata knjigo, ki sicer ni sveže spisana, temveč je izbor avtorjeve poezije vse od začetka njegovega pesnjenja pa do danes. Ne predolgo spremno besedo je spisal sam monsignor Tomaž Šalamun, založil pa jo je KUD Apokalipsa. S tem kratkim zunajtekstovnim rezimejem prehajamo k besedam o organizmu vsebine in forme pesmi v zbirki.
Pesmi so razdeljene v tri dele. Vse so kratke, nikoli daljše od ene strani, na kateri tudi sicer puščajo še veliko prostora. Pisane so v prostem slogu, ki pa je vseeno nosilec nekih pravil, kot se lahko vseskozi prepričamo ob kakršnikoli prosti verzifikaciji. Pri našem Juriju se to kaže v podobni dolžini verzov, kitic in tudi pesmi posameznih razdelkov. Drug oblikovni postopek so kratki paralelizmi členov nekaterih pesmi, predvsem v drugem delu zbirke.
Prve pesmi pojejo o temačnih bitjih, njihovem neprivlačnem življenju, potopljenosti v gnus, izprijenost, sluz. Tu se plazijo brezdelni kameleoni, sumljivi kleščavi stvori, hibridi volkov in ptic, tu se cedi nemoralna rosomahova driska in tu životarijo nosorogi, katerih rog vrh gobca ni edini, saj se še daljši rog razrašča v njihovem krvavem drobovju.
Razdelek, ki sledi, je manj plastičen, pravljičen in opisen, a nič manj temačen in nasploh bolj obrnjen proti peklu kot nebu. Besede, trpkosti, domneve, ki žgejo v grlu, še vedno perverzne živali, nore ženske črnih oči, pesti, ki bijejo, in kričanje. 'Sto kurcev ostrih kot žiletke naj razsuje slovensko poezijo.' Pred tem seveda rinejo popite steklenice šampanjca v pizde vlačug.
Prek trpkih spominov alkohola, strahu, scanja v hlače, konice noža na vratu očima, matere, morda napovedi avtorjevega romana, se priberemo do tretjega, zadnjega in najobsežnejšega dela. Tam končno nedvoumno naletimo na lirski subjekt, izpovedi in – ljubezen, ta libidinalni kapital. Lepota, nežnost, ženska in rjuhe ostajajo v senci dekadenčne poetike. Ne le, da vsi ti cukrčki ne odrešijo padlega angela, ampak ti cukrčki sploh niso cukrčki. Prej tripi, gobe, opijati, če že kaj. Ljubezen subjekta ne izpolni, ne tolaži, ne teši, ne nudi mu utehe. Ljubezen potrdi negativ in s tem futra življenje.
Najbolj se subjekt razneži ob človeškem plodu ljubezenske združitve. Dobim občutek, kot da je dete tisto, ki bi lahko odpravilo oziroma odpravlja vso lepljivo življenjsko sluz. Kot otrok v najnežnejših letih verjame v spolno kompatibilnost svojih staršev. A nekje je bila izrečena modrost, ki pravi: ni spolnega razmerja. In tudi ljubimo se ne zaradi razplojevanja. Plod je stranski produkt, mozolj, tur, tumor spolnega akta. Kot pravi neka druga modrost: življenje je spolno prenosljiva bolezen. Novo življenje ponovi temino, gnus, sluz svojega stvaritelja.
Po tem razmisleku, ki je seglo onstran knjige, ostane, da sklenemo. Brati poezijo je prav dobro. Tudi če Hudolinovo. Nič hudega se vam ne more storiti. Lahko zaspite. Ali najdete ljubezen. Kar spet ni tako zelo slabo.
Bral, premišljeval, tipkal, iskal, ljubimkal je živalski lakaj Matjaž.
Komentarji
komentiraj >>