Nedelja, 8. 11. 2009
Tit Podobnik
Tit Podobnik se poglablja v novo stvaritev pihalca Freda Andersona, staroste čikaške jazzovske srenje, ki na plošči snuje skupaj v triu s tolkalcem Timom Daisyjem (Vandermark 5) in basistom Harrisonom Bankheadom ... (v celoti!)
* V zadnjih letih se je starosta chicaške jazzovske scene, Fred Anderson, vsem privržencem njegove zatohle in temačne barve tenorja pričel vestno odkupovati. Saksofonist pri osemdesetih letih namreč izdaja plošče kot še nikoli in čeprav jih je mnogo posnetih v koncertnem vzdušju njegovega kluba 'Velvet Lounge', sem in tja najde čas tudi za studijski zmenek. Album 'Staying in the Game', ki je izšel tri mesece po obeležitvi Fredove osemdesetletnice v že omenjenem klubu, odločno pooseblja sam naslov in hkrati izpričuje dolgo kilometrino prepoznavnega tenorja.
Fred Anderson je sicer eden ustanovnih članov chicaške tvrdke Association for the Advancement of Creative Musicians, oziroma kot nam je bolje znano, AACM (beri: ejejsiem). Vendar pa je bil že ob ustanovitvi leta 1965 nekoliko starejši od ostalih na tamkajšnji sceni, zaradi česar denimo John Coltrane in Albert Ayler nanj nista imela takšnega vpliva kot na ostale avantgardne glasbenike iz Chicaga. Njegov glavni vir navdiha pri pihanju se namreč skriva v enem od očetov bebopa, 'Charlieju Parkerju'. Od tu tudi, pogojno rečeno, pomanjkanje prepihovanja in podobnih atonalnih vložkov v Andersonovi glasbi. Se pa v njej skriva nadvse široka ter čutna paleta lirike, ki jo je moč začutiti takoj, ko Fred primakne saksofon k ustom. In čeprav je skozi vsa leta svoj ton nadalje gradil, je že na prvih obstoječih samostojnih posnetkih moč prepoznati značilno temačno ozadje njegove prezence za instrumentom.
Omenjeno postane evidentno že kaj kmalu po uvodu v ploščo 'Staying in the Game', in sicer skozi kompozicijo 'Sunday Afternoon', ki jo slišite v podlagi in med katero v že skoraj arhetipskem slogu Fred dinamiki ne pusti iz primeža vse do konca. Takrat njegova spremljevalca, Harrison Bankhead na basu in Tim Daisy na bobnih, hipno celo 'zasvingata', a se celota nato tudi takoj zaključi. Sledita veliko bolj odprto naravnana 'The Elephant and the Bee' ter modalno navdahnjena '60 Degrees in November', čigar bolj tempirano podstat Andersonov saksofon vztrajno drži za vajeti. Nasploh je iz albuma razvidna osrednja figura tria, a Bankhead in Daisy svojega prispevka ne pustita preslišanega. Njuna prilagodljivost privre na plan skozi skladbo 'Wandering', ko tenor nežno popeljeta preko bolj pritajenih ter optimističnih glasbenih pokrajin. Vanjo vneseta celo folkovski moment, ki pa se od ostale zvočne slike prav nič ne odmika, temveč jo prej dopolnjuje. Ploščo zaključita ritmično sesekljana in energična 'Springing Water' ter še ena vaja v slogu, in sicer 'Changes and Bodies and Tones'.
Fred Anderson tako ostaja v igri z gibljivim albumom v triu, ki smelo povzame prednosti dane formacije. Med seboj nenehno komunicirajo, zvočno kuliso razširjajo in kar je morda najpomembneje - Fredovo čutnost spustijo v ospredje brez žrtvovanja kreativnega podtalja. Harrison Bankhead kot že dodobra ustaljeni Andersonov partner in Tim Daisy kot zelo dejaven ter pomemben člen novejše chicaške scene, sta nalogi očitno več kot kos. Morda bi se album marsikomu lahko zdel preveč klasičen ali celo nazadnjaški, vendar med danes aktivnimi saksofonisti ni prav veliko takšnih, ki bi se bili zmožni s svojim tonom tako izpovedovati, kot to počne Fred Anderson. In še ti so praviloma iz stare šole.
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>