Tokratna edicija oddaje Art-Area se osredotoča na pomembnejše dogodke v polju likovnih umetnosti, ki se trenutno odvijajo v Ljubljani. Čez nekaj trenutkov torej prisluhnite recenziji skupinske razstave domačih umetnikov z naslovom 'Umetniški Fetiš' v galeriji ZDSLU. Ida se je podala v virtualni svet Second Life-a ter na podlagi projekta Gazire Babeli v galeriji Kapelica pripravila reportažo o umetniški sceni v tem vzporednem svetu. Janja je obiskala skupinsko razstavo Photonic Luminatic s podnaslovom Nova slovenska fotografija in video, ki se še vedno odvija v Mali galeriji Cankarjevega doma.

Kamila Volčanšek, Brez naslova

Galerija ZDSLU stanovskega društva likovnih umetnikov trenutno gosti razstavni projekt, ki ga je pod naslovom 'Umetniški fetiš' kuratorsko zasnovala Nadja Zgonik. Osnovna ideja pričujočega izbora se obrača k vprašanju predmeta kot nosilca pomena v umetniškem delu, predmeta, ki ga v svojem motivnem svetu vztrajno in kontinuirano izpostavljajo ustvarjalci. Ti predmeti in motivi predstavljajo svojevrsten fetiš na tem mestu zbranih avtoric in avtorjev.

Fetiš je pomensko največkrat povezan s pojmom spolnega objekta poželenja, čeprav dejansko povzema mnogo več različnih pomenskih funkcij. To je strnjeno razloženo v predgovoru razstavnega kataloga. Pojem fetiša se je sprva pojavil v antropologiji in je označeval nizko, neestetsko občutenje sveta; z njim posameznik na tako imenovani predkulturni stopnji zaznava predmete, ki nosijo skrivnostne in nadnaravne značilnosti. Karl Marx je pojem prenesel v polje politične ekonomije; tu je blagovni fetišizem kritičen do obravnavanja dobrin, ki so same na sebi nosilke vrednosti, ne glede na količino vloženega dela. S slednjim lahko v veliki meri označujemo prav umetniška dela.

Najbolj uveljavljen pa je, kot rečeno, koncept Freudovega spolnega fetišizma in prav psihoanaliza ter politična ekonomija posegata tudi globoko v polje umetnosti. Na razstavi zbrane avtorje lahko tako povezujemo s pojmom fetišizma na skrajno raznovrstne načine, ki daleč presegajo pomen objekta spolnega poželenja in prehajajo v širše polje družbene realnosti. Štirinajst povabljenih umetnikov v svojem avtorskem izrazu uporablja nekakšen vzorec objektov, forme ali motivov, ki se na različne načine ubadajo z interpretacijo resničnosti.

Eva Peterson Lenassi, Rezervni deli, iz cikla 21. stoletje, 2007

Tako odprte definicije dopuščajo veliko manevrskega prostora za izbor avtorjev in njihovih del. Razstava v galeriji ZDSLU zato na prvi pogled ne izkazuje eksplicitnega koncepta, ampak ponuja predvsem zanimivo predstavitev in postavitev izjemno raznolikih projektov. Za odkrivanje osnovnih potez, ki posamezno delo umeščajo v dano tematiko, je potrebnega nekaj več časa in poznavanja dela predstavljenih umetnikov. Prav to pa se izkaže za težavno, a s tem tudi zabavno miselno igro.

Predstavljeni avtorji pripadajo različnim generacijam in temu primerno raznoliki so tudi njihovi načini delovanja, raba medijev in dojemanje samega umetniškega dela. Raziskavo umetniške produkcije, ki uvaja pojem fetiša v njene vse mogoče pomenske segmente, je mogoče aplicirati v številna obdobja in temu sorodne pristope. Tako so predmeti, ki se zaradi bolj ali manj skritih pomenov venomer znova pojavljajo v motivnem svetu posameznega umetnika, prisotni že vse od najzgodnejših obdobij modernizma; takrat se je umetnost deloma znebila imperativa po služenju ideologijam in institucijam ter je postala nekako samozadostna. V tem duhu se modernistično občutene skulpture Dragice Čadež odlično podajajo sodobno delujočim objektom Damijana Kracine.

O konceptu in izboru pričujoče razstave ter o pojmu fetiša v umetnosti smo se pogovarjali s kustosinjo razstave, Nadjo Zgonik.




Svojevrstne fetiše znotraj umetnosti predstavlja Antea Arizanović, ki v glamurozno zlatih barvah nakazuje zgolj obrise mičnih deklet, oblečenih v kostume erotičnih zajčic, kot klišejske podobe spolnega poželenja. Avtorica s tovrstno kritično obravnavo seksa, ki ga poimenuje kot najboljše plačano blago, posega v realnost sodobne družbe. S tem nakazuje izjavo, da sta seks in dober videz dandanes najpomembnejša elementa uspeha. Vsaj tako nam sporočajo modni, poslovni in medijski glasniki.

Antea Arizanović, Ikona, 2006

A podoba zajčice vsebuje tudi drugo, temnejšo plat tovrstnega povzpetništva, kratkotrajnega zvezdništva in navideznega uspeha na račun lastnega telesa. Različne spremljevalke in hostese, ki se za sicer borne honorarje in pod pretvezo vložka v prihodnost pol gole kažejo na zabavah med zvezdniško in kapitalsko elito, predstavljajo ženske pred izpolnitvijo svojih sanj, izhajajočih iz stereotipnih družbenih vzorcev. Investicija v lastno telo je časovno zelo omejena, zaslužek na račun seksa in nasploh lastnega telesa pa je v veliki večini, dolgoročno gledano, slab.

Fetiš Antee Arizanović je torej družbeni spol z vsemi svojimi klišeji, kar že vrsto let izpostavlja v svojem ustvarjanju. V malce drugačni maniri se s spolnimi fetiši subtilno poigrava Arven Šakti Szomi Kralj, ki je predstavila hiperrealne slikarije s podobami ženskih nog in čevljev. S tem skrči podobo na zgolj omejeni predmet poželenja, torej na objekt, medtem ko subjekt ostane skrit in neprepoznan. Podobe so obešene kot zavese na oknih, kjer polovično skrite še potencirajo svoje pomene. To je idealizacija določenega dela ženskega telesa na podlagi klišejskega moškega fetišizma.

Damijan Kracina, Kopalniški pribor, 2009

Čevlje na bolj nedolžen in igriv, skoraj ilustratorski način v svoje slike vseskozi vključuje Tomaž Gorjup, z njimi pa se kljub dekorativnemu videzu prikrito dotika polja psihoanalize. Damijan Kracina se v svojih industrijsko občutenih skulpturah poigrava s fetišem same forme, gladkih površin v snežno beli barvi, ki v podtonu napeljujejo na metafore faličnega. Objekti tako deloma spominjajo na kipce iz Korova bara Kubrickove filmske verzije 'Peklenske pomaranče'. Poznavalec avtorjevega dela pa v njih zlahka prepozna kontinuiteto tematiziranja ekoloških vprašanj, kot so izumiranje rastlinskih in živalskih vrst. Objekti tako asociirajo na fosile neobstoječih praživali, ki so izginile v toku fiktivne evolucije, tako kot bodo v toku pospešene ekspanzije človeštva izginile premnoge še danes živeče vrste.

Boštjan Plesničar, Evropa, prihajam, 2009

Malce drugačne in neposrednejše družbene kritike se loteva Boštjan Plesničar z neposredno izpostavljenim motivom črnske deklice, ki s svojim podaljšanim vratom želi ugajati in si zagotoviti varno prihodnost. Kljub umeščanju barv držav Evropske unije na vratne obročke je trdnjava Evropa ne želi sprejeti, želja po življenju v relativni demokraciji pa tako pade v vodo. Takšna kritika se obrača v selektivno in „čistunsko“ politiko Zahodnega sveta, ki na ta način prikrito nadaljuje svojo kolonialno nadoblast.

Spet z drugim „čistunstvom“ se ubada Polona Demšar, ki maskira cigaretne škatlice z lastno podobo. Na ta način se dotika gonje proti kadilcem, ki se je začela pred dobrimi desetimi leti in je preplavila praktično ves svet. Kot zapiše v kratki interpretaciji kustosinja razstave, Polona Demšar izpostavlja skrite objekte poželenja. Prepovedani sadež je namreč najslajši.

Polona Demšar, Fetiši, 2008

Z bolj univerzalno tematiko se ubada Ištvan Išt Huzjan, ki v svojem delu reproducira otroško risbo kot začetek besednega sporočanja in raziskuje načela komunikacije, ki se vzpostavljajo prav v najzgodnejših letih življenja. Na takšen ali drugačen način se s fetiši oziroma s perpetuiranjem predmetov in motivov poigravajo tudi ostali udeleženci razstave: Miha Boljka, Dragica Čadež, Eva Peterson Lenassi, Katarina Toman Kracina, Zora Stančič in Kamila Volčanšek.

Razstava 'Umetniški fetiš' predstavlja sicer dokaj omejen nabor del posameznega avtorja in se s tem prilagaja prostorskim omejitvam razstavišča, a kljub temu je mogoče iz videnega dognati osnovne prepoznavne poteze slehernega umetnika. Razstava 'Umetniški fetiš' je v galeriji ZDSLU na ogled do konca novembra.

Drage ljubiteljice in ljubitelji umetnosti. Danes vas bom v Arteriji popeljal na nenavadno potovanje v virtualne svetove, v svet digitalnih identitet in programerskega intelektualnega naprezanja skozi oči naivnega ljubitelja umetnosti. Jelen Chrome vas bom popeljal v Second Life, kjer se v brezmejnem oceanu terabitov nahajajo majhne, a izjemno živahne oaze umetnosti.

Seconds of Poetry

Ne morem reči, da se dobro počutim v svoji koži. Konstrukcija udobnega avatarja, s katerim se lahko oseba izven sveta dejansko poistoveti, zahteva kar nekaj iznajdljivosti. Obiskovalec kaj kmalu ugotovi, da kompleksni kodni konstrukti, ki jih v tem svetu uganjajo umetniki, daleč presegajo znanje povprečnega računalniškega geeka. Že samo izrazoslovje, ki si ga avatarji med seboj živahno izmenjujejo, presega nabor kratic, ki ga uporablja navaden uporabnik blogov, klepetalnic in podobnih socialnih orodij.

A prav neverjetno je, kako zelo je pravzaprav ta svet podoben tistemu izven virtualnosti. Tudi ta drobec terabitne zemlje, ki je namenjena umetniškim dejavnostim, je vpet v bizarni monetarni sistem, ki se meri z Linden dolarji. A tokrat se še ne bi preveč spuščal v kapitalistično strukturo tega sveta, ker mi je dejansko malo znana. Recimo le, da je zelo težko kupiti na primer platno, če ga ne znaš sprogramirati sam.

Andrew Burell

Tudi v avatarje se zelo kmalu naselijo vse freudovske frustracije, ki jih nosi oseba izven Second Lifa. Pri povprečnih uporabnikih torej zelo težko govorimo o neki zavestni odločitvi za poigravanje z lastno identiteto.

Zaenkrat se nisem ukvarjal toliko s filozofskimi vprašanji, še manj pa z vprašanjem sintetične estetike, ki me je obkrožala in katere del sem bil tudi sam. Moram priznati, da se ne premikam še najbolj ubrano, čeprav znam leteti. Včeraj sem ponovno obiskal otok Odyssey, za katerega sem izvedel na okrogli mizi v produkciji Zavoda Aksioma, ki je za Seminar sodobnih scenskih umetnosti v Cankarjevem domu pripravil predavanje o performansu v Second Lifu.

Gazira Babeli

Na sami okrogli mizi se je ob projekciji dogajal cel kaos, a dejansko sem dojel poetični pomen tega šele, ko sem se ob tokratnem obisku Odysseya srečal z delom 'Money Graveyard' in posledično odkril kompleksni performance 'Haledor Dreams of the Minotaur'. Glasbo iz tega performansa poslušate v ozadju. Performans je nastal na pobudo Eifachfilm Vacirca, izvedli pa so ga priznani performarji skupine Second Front Man Michinaga, Wirxli Flimflam, Iizsolo Mathilde, Fau Ferndinand in mnogi drugi. Zahtevnost manipuliranja z avatarjem, konstrukcije objektov in drugega kodiranja je v Second Lifu približno tako zahtevna kot vrhunski balet ali sodobni ples po tipkovnici.

Če se malo oddaljim od svoje virtualne sintetične realnosti, potem bi računalniško kodo opredelil kot primarno umetniško materijo v Second Lifu. Umetniška veščina torej zahteva idejno in konceptualno kompleksnost ter obvladovanje kodirne tehnike.

Adam Nash, Christopher Dodds, Justin Clemens

V Odysseyu se že malo znajdem, zato sem takoj po uvodnem poletu stopil do največjega galerijskega prostora na otoku. Eva Mattes je na nizkem odru v začetku prostora zatopljeno tipkala. Kot nevešč in neuk obiskovalec, sem se precej nesramno začel dotikati roza ploščic, ki so lebdele v njeni bližini, a me je kaj kmalu vljudno prosila, da naj se jih ne dotikam, ker jih programira za performans naslednji teden. 16. novembra naj bi se na otoku namreč zgodil zanimiv umetniški dogodek, otvoritev razstave in cel umetniški halo!

Medtem, ko je Franco Mattes ves zaposlen letal po prostoru, me je umetnica napotila na direktorja Odysseya Helfe Ihnena, a ga tokrat nisem imel priložnosti srečati. Načeloma so prebivalci Second Lifa zelo prijazni, komunikativni, govorijo pa na pol v kodah. V nekaj urah – Second Life je strašno časovno potratna zadeva – sem našel vsaj deset bolj ali manj zanimivih umetniških postavitev. Izjemno koristno je bilo srečanje z umetnico Bergfrau Apfelbaum, ki je v psihiatrični bolnici za živali na otroškem igrišču z giljotino uganjala meni nepredstavljive avatarske piruete. Predvsem pa srečanje umetnika Pippistrella Bonetta, ki mi je medtem potrpežljivo razlagal načine teleportiranja po prostoru, ker sem bil namreč brezupno ujet v tej bolnici.

Cao Fei

Od vseh videnih del sta me navdušili predvsem dve: 15 sekund za poezijo Giuseppeja Spicolija in neka druga umobolnica, kjer je bil pred vrati z verigami zaklenjen leteči Jean Baudrillard. S klikom na Baudrillarda, ki je delo Ester Dreier in Lamba Lamonta, so se mi na ekranu izpisali njegovi citati, ki so neverjetno ustezali realnosti, v kateri sem se nahajal. Preberimo jih nekaj za vzorec:

»V sami definiciji realnosti je, da je to tisto, kar dopušča možnost ustrezne reprodukcije. Realnost ni le nekaj, kar lahko reproduciramo, temveč to kar je že reproducirano. To je hyper-reanost.«

»Red sveta je vedno pravilen – taka je božja sodba. Bog je zapustil svet, a za seboj je pustil svojo sodbo.«

»Če je vse perfektno, potem je jezik neuporaben. To velja za živali. Če živali ne govorijo, je to zato, ker je za njih vse v najlepšem redu. Če bi nekega dne spregovorile, bi bilo to zato, ker bi svet izgubil določeno vrsto perfekcije.«

Gazira Babeli

Najbolj prijetno izkušnjo pa sem doživel, ko sem se odpravil na otok, ki so mi ga predlagali na odprtju razstave in performansa Gazire Babeli v Galeriji Kapelica. Na tako imenovani Otok portretov. Takoj sem ob delu Gazire Babeli 'iGods' srečal kustosinjo razstave 'Portrait Watanabe'. Za tokratno razstavo, ki problematizira odnos do reprezentacije lastne identitete, je izbrala pet kompleksnih in zelo poetičnih del. Tri izmed njih sva si ogledala skupaj, za dve lokaciji pa mi je prijazno podarila landmarke, kakor se imenujejo koordinate v Second Lifu.

Delo Gazire Babeli spominja na grški tempelj, v katerem je na piedestale postevljanih sedem klasičnih grških kipov kot sta metalec diska ali milojška venera. A namesto belega marmorja so kipi klonirane podobe umetnice. Če se jim obiskovalec približa, postanejo replike našega avatarja. Delo lahko povzroči precejšnje nelagodje, odvisno od tega, do katere mere se identificiramo z avatarjem. Gazira Babeli s tem delom govori o strahu pred krajo identitete, ker nam kipi navidez ukradejo identiteto, ki pa se ob prihodu drugega avatarja samodejno spremeni. Ni razloga za paniko.

Adam Nash, Christopher Dodds, Justin Clemens

V delu 'Autoscopia' se avstralski umetniki Adam Nash, Christopher Dodds in Justin Clemens sprašujejo: »kakšna mera naše identitete je prisotna v digitalnem okolju, ki nas obkroža?« Delo je seveda interaktivno in ko pristopimo k njem, vpišemo v polje za pogovor svoje ime. Koda nato skonstruira abstraktno 3D konstrukcijo naše osebnosti, ki pravzaprav ni nič bolj abstraktna od identitete, ki jo dnevno ustvarjamo na svetovnem spletu. Posebej, če pomislimo na orodja kot so Facebook, Twitter in vse ostale spletne identitete.

Patric Lichty

Na razstavo so vključena tudi dela Patricka Lichtyja aka Man Michinaga, ki je bil tudi eden od glavnih govorcev okrogle mize v Cankarjevem domu. V delu 'CodePortraits' se je referiral na štiri minutne poskusne posnetke Andyja Warhola. Posnel je serijo prijateljev v Second Lifu in distribuiral posnetke v Quick Response Code, ki omogoča predvajanje na mobilnih napravah. V tem delu govori o človekovi tendenci, da se identificira s obrazom in je obseden s podobami samih sebe in svojih bližnjih.

Na razstavi je bilo verjetno tehnično najzahtevnejša virtualna poezija 'Začasni avtoportret in priprava za posamičnost' avtorja Andrewa Burrella. Ustvaril je okolje, ki reagira na našo prisotnost in generira verze. Na razstavi pa si je možno ogledati tudi multimedijsko instalacijo in tridelni video kitajske umetnice Cao Fei, ki se ukvarja predvsem s komentarjem družbene nad-identifikacije z urbano kulturo.

Andrew Burrell

Poleg dveh otokov z bolj kompleksnimi postavitvami, ki sem jih predstavil v tej kratki turneji po umetniški sceni, je v Second Lifu tudi mnogo manj zanimivih razstavnih prostorov, ki igrajo bolj na karto enosmerne interakcije ali reprezentacije umetnosti. Za obiskovalce scene v Second Lifu je mogoče za začetek priporočljiv obisk omenjene razstave v Galeriji Kapelica, najbolj zanimivi, a tudi najbolj kaotični pa so živi performansi neposredno v Second Lifu. Opozoriti vas moram le, da je v času performansov skoraj nujno potreben optični kabel, s kar se da hitro spletno povezavo in dobro grafično kartico. Nenazadnje smo bili kljub umetniškem kontekstu v svetu iger.




Fotografija se je od svojega rojstva dalje morala spopadati s številnimi Nejevernimi Tomaži iz umetnostno-kritiških vrst, ki temu mediju niso ali še vedno ne priznavajo umetniške vrednosti. In čeprav je razprava o razmerju med fotografijo in umetnostjo že proti koncu petdesetih let 19. stoletja postala utrujajoča - kar je mimogrede šele slabih 20 let po uradno priznani iznajdbi fotografije - se realnost vsakdana tega medija v slovenskem prostoru le stežka otepa prekletstva Kolumbovega jajca. Tega je v naše domove vnesla množična razširjenost in dostopnost fotografskega aparata.

Odločno pozicijo zavzemanja za fotografijo kot enakovreden umetniški artefakt, sta v Ljubljani zavzeli dve organizaciji, galerija Fotografija in galerija Photon. Pod organizacijskim in kuratorskim okriljem slednje se odvija aktualna razstava v Mali Galeriji Cankarjevega doma, ki nosi naslov 'Photonic Luminatić.

Uros Acman, iz serije Noč

Razstava na pregleden način predstavlja novo fotografijo in video umetnost iz Slovenije. V polju fotografskega medija zaobjema štirinajst avtorjev, medtem ko na področju videa predstavlja pet umetnikov in umetniških skupin. Po besedah Dejana Sluge, ki je pripravil izbor fotografskega dela, pri njih zasledimo odmik od starejše generacije, ki prisega na tako imenovano čisto fotografijo, in približevanje novemu dokumentarizmu, ki vodi v bolj konceptualistično zastavljene projekte. Sklicujoč se na to, so Bojan Salaj, Borut Peterlin ter tandem Dejan Habicht in Tanja Lažetić izmed vseh še najmanj oddaljeni od dokumentaristične tradicije.

Dejan Habicht, Brez naslova

Bojan Salaj s serijo 'Snapshots' predstavlja v fotografijo zamrznjene in povečane posnetke TV poročil o bombardiranju Sarajeva. S tem, ko televizijske slike transformira v fotografije, pred gledalca razgrne kritiko takratnega poročanja množičnih medijev. Francoski umetnostni zgodovinar Pierre Francastel je nekoč zapisal, da je fotografija zgolj metoda mehaničnega beleženja, iz česar bi lahko sklepali, da ne podleže kulturi, temveč je v celoti stvar narave. In katera tehnika, če ne ravno fotografija, bo več vedela o objektivnosti in subjektivnosti poročanja?

Bojana Tomše, iz serije Moja soba ne bo ostala prazna

Trenutnost, ki je najosnovnejši element fotografije, je namreč v funkciji zahteve po jasnosti in kar najbolj natančni pričevalnosti. Iz tega sledi njena informacijska koristnost. Ker fotografija izloči neposredno avtorjevo potezo, naj bi nevtralizirala avtorstvo nasploh ter docela objektivizirala upodabljanje. Vsekakor ni brez pomena poudariti, da so takšna razmišljanja ovrgli že futuristi, ko so iztrgali fotografijo iz okov realizma, v okviru katerega je imela status vernega odslikavanja zunanje stvarnosti, in jo soočili s podobami, ki so uspešno simulirale psihološke procese oziroma tako imenovano notranjo stvarnost. Vseeno bi nas množični mediji danes radi prepričali v to, da je njihova interpretacija dogodkov, ker je pač podkrepljena z video posnetki ali fotografijami s prizorišča, absolutna resnica.

Boštjan Pucelj, iz serije Babi

Odmik v intimizem predstavlja serija fotografij Boštjana Puclja z naslovom 'Babi'. Dokumentaristični vrednosti, ki jo nosijo fotografije vsakdanjih predmetov, avtor prav z naslovom doda metaforične razsežnosti. Predmeti ostajajo v realnem prostoru, v katerem so se uporabljali, in tako je pred gledalca postavljen telefonski aparat, za katerim lahko prebira grafite telefonskih številk, ki jih je dotična oseba v naglici in v bojazni pred pozabo zapisala kar na steno. Pri projektu 'Babi' gledalec ne dobi zgolj vpogleda v intimo osebe, ki so ji ti predmeti pripadali, ampak jo sam dojema skozi prizmo avtorja fotografij. Boštjan Pucelj gradi točno določeno zgodbo, a to počne brez lastnega vidnega poseganja v objekt in mizansceno upodobljenega.

V smeri režirane fotografije nastopa Vanja Bučan. Njena serija 'Rebekina sanjarjenja' predstavljajo vmesno stopnjo med realnostjo in sanjami. Avtorica ustvarja svoje motive tako, da v že obstoječe naravno okolje postavi izbrane predmete. Z uporabo svetlobe poskuša v gledalcu zbuditi tisto znano zmedeno stanje, ko se nekdo zbudi iz spanca in ne ve natančno, ali je to, kar je videl oziroma doživel, realnost ali so bile le sanje. Še dlje po tej poti stopa Andrej Osterman, ki je po besedah selektorja razstave eden redkih predstavnikov tako imenovane »staged photography« na Slovenskem.

Andrej Osterman, iz serije Grow Up!

Osterman z digitalno manipulacijo radikalno posega v prostor. Na izvoz nedograjene gorenjske avtoceste pri Radovljici postavi zeleno letalo, spet drugič pa obleče drevo v živopisane reklamne letake. Igrivosti, ki veje iz nastalih del, se avtor ne sramuje, ampak preokupacijo z digitalno naravo fotografskega medija enači s preokupacijo z lego kockami v otroških letih. Preko naslova serije 'Grow up' pa se deklarira tudi za večnega otroka, ki mu fotografija predstavlja eksperimentalno igrišče.

Na od vhoda skrajno oddaljeni steni Male galerije obiskovalca pričaka ekran s šestimi video deli. Izbor Vesne Bukovec in Metke Zupanič konceptualno sovpada z idejo razstave kot vpogledom v trenutno umetniško produkcijo na Slovenskem.

Kolektiva, Special Place in the City

Pod skupnim zaokroženim naslovom 'Perspektive mest', se nahajajo video dela 'NewMoscowYork' Zmaga Lenardiča in Jasne Hribernik, 'Special Place in the City', pod katerega se je podpisala skupina KOLEKTIVA, Polonca Lovšin pa je prispevala video 'Why Slovene Houses Look the Way They Do'. Tanja Lažetić in Dejan Habicht sta na drugi strani raziskovala, kaj si ljudje predstavljajo pod besedno zvezo 'Idealni dom'.

Anja Medved, EU-foria

Ker se obiskovalec na poti do ekrana že sprehodi mimo razobešenih fotografij, s sabo že nosi izkušnjo narativnega načina dojemanja tega medija. Ob soočenju z video deli pa te izkušnje ne more povsem nadgraditi, saj je s predvajanja sneta pripadajoča zvočna kulisa. Tako lahko gledalec dialogom sledi le preko angleških podnapisov, video dela pa bi zaradi tega z lahkoto dojeli kot serijo fotografij s spremljajočim tekstom.

Svoj detektivski nos lahko na razstavi Photonic Luminatic v Cankarjevem domu preizkusite še do nedelje, 15. novembra.


Toliko o umetnosti za danes s strani ekipe tokratne Arterije in Radia Študent. Naslednja oddaja se bo zgodila v sredo, 25. novembra, ob isti uri, na isti frekvenci. Oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Ida Hiršenfelder in Janja Kavčič.