Eden pomembnejših, če ne že kar najpomembnejših filmskih dogodkov na Slovenskem, letos obeležuje jubilejno, dvajseto obletnico svojega obstoja. Pred dvema desetletjema, v času tektonskega spreminjanja geopolitičnega zemljevida, se je iz prve neodvisne slovenske distribucije nekaterih velikih cineastov in Ekranove »Jesenske filmske šole« porodila ideja po organiziranju obsežnejše filmske prireditve. Njena pobudnica je bila Jelka Stergel, prva direktorica »Liffa«, ki je festival vodila šestnajst let, pred dvema letoma pa jo je nasledil Simon Popek.

V dobrih dvajsetih letih se je na festivalu, ki ima spričo svoje svetovno-nazorske usmeritve nedvomno status kulturne prireditve širšega nacionalnega pomena, zvrstilo več tisoč filmskih naslovov. Četudi se je festival, sprva še pod imenom »Film Art Fest«, prva tri leta soočal s precejšnimi težavami, je iz leta v leto rasel. Razvojna prelomnica pa je vsekakor nastopila leta 1993, ko je pridobil licenco s strani »Združenja svetovnih producentov iz Pariza«. Slednja mu je omogočila uvrstitev na seznam uradnih svetovnih filmskih festivalov, s čimer so bile odpravljene marsikatere omejitve v zvezi z dovoljenji in pravicami za predvajanje pridobljenih filmov. Navkljub takšnim in drugačnim spremembam skozi čas je vsekakor potrebno izpostaviti leto 1996, ko se je festival iz »Film Art Festa« preimenoval v »Ljubljanski mednarodni filmski festival« oziroma »Liffe«.

Že od samega začetka je festival zapisan predstavljanju najboljšega in najizvirnejšega v aktualni filmski produkciji, pri čemer nadvse pomembno mesto zavzemajo velike mojstrice in mojstri sedme umetnosti. Letošnji »Liffe«, na katerem se bo v žal(pre)kratkih dvanajstih dneh zvrstilo enaindevetdeset celovečercev in petnajst kratkometražnih filmov, je tako razdeljen na deset programskih kategorij: »Perspektive«, »Predpremiere«, »Kralje in kraljice«, »Panoramo svetovnega filma«, »Ekstravaganco«, »Retrospektivo«, »Fokus«, »Tematski cikel«, »Svet na kratko« in »Kinobalon«.

O najpomembnejši festivalski sekciji je Simon Popek na tiskovni konferenci, organizirani dvajsetega oktobra, povedal sledeče:



V času, v katerem širši diskurz ne vidi ali še bolje, noče videti problematike mladih, je selektorjev fokus na tovrstno družbeno skupino v ključni festivalski sekciji, vsekakor potrebno pozdraviti. Z dano gesto tako  nadaljuje s simpatijami do filmov, ki jih podpisuje družbena kritičnost oziroma podmena, da je film venomer odraz širšega aktualnega zeitgeista.

Čeprav izpostavljanje filmskih naslovov pred uradno otvoritvijo festivala ni nič kaj prida hvaležno početje, naj vseeno omenimo nekaj vročih filmskih žemljic, katerih izbor gre pripisati arbitrarno pogojeni osebni presoji. V »Predpremierah« bo tako moč videti Trierjevega »Antikrista«, o katerem je bilo praktično povedano že vse. Sledil mu bo nov film Claire Denis, »Belka«, pa Almodóvarjevi »Zlomljeni objemi« in Jarmuschove »Meje razuma. Vsekakor v pričujoči netekmovalni sekciji ne gre zamuditi »Kuhinje z dušo« Fatiha Akina, romunskih »Zgodb iz zlate dobe« Cristiana Mungia in črne komedije, »Louise-Michel«, režiserskega dvojca Delépine/Kervern.

V »Kraljih in kraljicah« boste lahko trgali »Divje trave« novovalovca Alaina Resnaisa, letošnjega dobitnika posebne nagrade v Cannesu. »Ljubljanski mednarodni filmski festival« je bil z avtorji francoskega novega vala tudi sicer bolj ali manj povezan. Leta 1992 je bivši »FAF« v okviru antologije klasičnega francoskega filma po izboru »Cahiers du cinéma«, zavrtel Charbola, Truffauta, Rohmerja, pa tudi Godarda, Demya in Rivetta.

V Ljubljani bo festival odprl omenjeni Resnaisev film, v Mariboru pa bo ta čast pripadla Wernerju Herzogu oziroma njegovemu filmu »Pokvarjeni poročnik: New Orleans«. Na kraljevski tron boste med drugim lahko sedli še z »Morfijem« Alekseja Balabanova, »Sedmimi nočmi« Naomi Kawase ter seveda z Michaelom Hanekejem, letošnjim canskim zmagovalcem, kateremu bo posvečen tudi eden od retrospektivnih sklopov.

Letošnje bisere filmske zgodovine boste torej lahko v retrospektivno filmsko ogrlico nanizali s Hanekejevimi zgodnjimi televizijskimi filmi. Drugi retrospektivni sklop je zasnovan tematsko in je posvečen dvajsetletnici padca berlinskega zidu. Obletnica dogodka, ki je sprožila tako imenovani domina efekt v deželah vzhodnega bloka, tudi sicer bolj ali manj podpisuje letošnji »Liffe«. Več pa Simon Popek:




»Liffe« pa prav gotovo ne bi bil »Liffe« brez Popkovega otroka, »Ekstravagance«. Več o nekoliko spremenjenem konceptu sekcije, Simon Popek:



Ob tem naj še dodamo, da bo letos v omenjeni sekciji moč videti tudi slovenski film, in sicer »Paradise TV« Dražena Štaderja, ki v Tokiu raziskuje zakulisje 24-urne televizijske seks postaje v živo.

Poleg »Fokusa«, v katerem se bodo predstavile režiserke cvetoče južnoameriške kinematografije, kjer je bržčas potrebno izpostaviti »Turiste« Alicie Scherson, ne smemo pozabiti še na letošnjo festivalsko novost. Gre za »Kinobalon« oziroma sekcijo za otroke, ki ga »Liffe« pripravlja skupaj s Kinodvorom in je kot tak pomemben zlasti iz izobraževalnega vidika. Slednji je tudi sicer eden od konstitutivnih elementov festivala. V tem oziru imata posebno didaktično vlogo sekciji »Panorama svetovnega filma« - ta predstavlja uspešnice, primernejše za art kino mrežo - in »Svet na kratko«, v kateri je moč videti čedalje priljubljenejše kratke filme.

Poleg množice filmov, festival soustvarjajo tudi spremljevalni dogodki. Tako boste na pogovorih s filmskimi delavci lahko iz prve roke slišali, kaj pomeni biti del filmskega ustvarjanja. V okviru spremljevalnih dogodkov pa se bo med drugim zgodilo že drugo »Medsosedsko koprodukcijsko srečanje«. Gre za »Media« dogodek, v sodelovanju s »Predstavništvom Evropske komisije« v Sloveniji in »Cankarjevim domom« oziroma »Liffom«, ki poleg srečanja producentov oziroma dogodkov, namenjenih strokovni javnosti, organizira še brezplačno filmsko retrospektivo. Ime slednje se vnovič navezuje na epohalno retoriko jubileja, saj so jo organizatorji poimenovali kar »Evropa, združena in svobodna«.

Da pa ne bomo cedili zgolj mleka in medu. Ne letošnjem festivalu vsekakor pogrešamo »Jesensko filmsko šolo«, ki je lani uspešno tematizirala akademsko čedalje priljubljenejše polje preizpraševanja odnosa med filmom in filozofijo. Gre za izjemno pomembno platformo z bogato zgodovino, ki tistim, ki jim je nekoliko bližje filmska teorija, ponuja možnost srečevanja in izmenjavanja mnenj. Prav tako bi si na sporedu želeli več slovenskih filmov. Razlog, zakaj jih bo na letošnjem, celo jubilejnem festivalu, le za prigrišče, je bržčas kompleksen. Konec koncev pa ga je bržkone potrebno iskati tudi v sami producentski politiki. Žal je letos za intelektualistične razlage prepozno, grenak priokus pa vendarle ostaja.

A končajmo dani prispevek s tisto navdušujočo cinefilsko negotovostjo, ki prav gotovo navdaja vsakega obiskovalca, ko se, nevedoč, kakšen bo izid po zaključni špici gledanega filma, zaziba v mimobežeče podobe. Naj se praznik filma začne!

V rahlo negotovem, a sladkem pričakovanju »Liffa«, je bila z vami Nina Cvar.