Tomaž Mahkovic je letos pri Literi izdal kratkozgobaški prvenec z naslovom Stražar. To ime je knjiga dobila po malo daljši zgodbi, ki jo knjiga vsebuje. Če se ustavim kar pri njej, gre za zgodbo vojaka v vojašnici, nikjer ni ženskih teles, posledično nikjer seksa in potešenja. V času večerne straže se pojavi v žensko preoblečen moški in vojak si reče: dobr, če ni druzga! In v trenutku, ko je strast največja, ugotovi, da mu moška usta potešijo poželenje bolj kot vsa ženska, ki jih je občutil v svojem življenju. V trenutku se odloči, vzame puško in se ustreli v glavo.

Iz tega opisa lahko kar takoj izluščimo bistvo in nit Mahkoviceve zbirke. Afektna dejanja. Vseskozi se dogajajo pripetljaji, ki človeka vržejo iz ustaljenih praks in ga pripravijo do tega, da nekako odreagira. Ta dejanja so dobra ali zla, včasih patetična, venomer pa človeška – in da nam veliko ime v recenziji ne izostane – prečloveška. V najbolj obrobnih primerih delujejo že kar absurdno in nemalokrat se na lica bralca pritepe iskren, a dvomljiv nasmešek.

A tukaj se ne gre ustavljati, saj bi s to karakterizacijo Mahkovicev Stražar obveljal za dokaj trivialno delo, katerega branja ne donese nič novega. Ob prej povedanem sem opazil še dvoje reči, ki se mi zdijo vredne omembe. V zgodbi z naslovom O svojevrstnostih zaljubljenosti – katera je mimogrede ena izmed vrhuncev zbirke – se prelepo izrazi Mahkoviceva očitna želja kljubovanja globalizaciji. Pravzaprav to ni kljubovanje v osnovem pomenu besede, temveč gre za obhod. V zgodbi izpostavi povezavo prostora, Vransko – Indija, ki pa ne poteka v ustaljenem pomenu besede, temveč drugače. Ta drugače je vezan na zavest glavnega lika, ki kraja povezuje zgolj intuitivno in tako zaobide nujnost premreževanja sveta s preobilico informacij.

Od tu je zgolj kratek korak do Mahkoviceve izrazite regionalnosti. V primerjavi z liki slovenskega literarnega ustvarjanja zadnjega časa - tu izpustimo Jančarja, Lainščka in podobne – je Mahkovic kar lepa popestritev univerzalnih tem in prostorov, ki razrešujejo velike probleme človeštva. Tomaž namreč nonšalantno razgrinja štajerski živelj, ne meneč se za stereotipe okolice, zanima ga le prej omenjena drža njegovih likov in dejanj. Ker so pa tej liki postavljeni v slovensko okolje, Mahkovic obenem raziskuje tudi slovensko družbeno stanje, pa čeprav tega morebiti niti ni hotel početi. Majhnost in prestrašenost slovenskega človeka je že kar mitska, vendar zgodbe v Stražarju kažejo kompleksnejšo zgradbo tega problema, kot ga ustvarja naša narativna zavest. Ta se več kot očitno rada uči iz medijev in ostale informacijske navlake.

Suma sumarum, v preobilici univerzalistov je Mahkovic prijeten oddih. Njegova kratka proza je polna neke intuitivne sle po človeški vrednosti, ki se izkazuje v slovenskem, natančneje, štajerskem ljudstvu. Obenem ni čutiti podrejanja ideologijam sedanje in pretekle realnosti, temveč ta izhaja iz človeka in njegovega delovanja samega. Stilska analiza bi bila tako pri Mahkovicu brez vrednosti, saj je slog podrejen vsebini, besede so tihe, lahke in z odsotnostjo kvazisvečanosti in podobnega v svojevrstni celoti dobro zaživijo.

Stražil Andrej Tomažin.