Po prejšnotedenskem Dylanu Nyoukisu je v današnjem jutru čas za Jaapa Blonka [japa blonka]. Blonk je triinpetdesetega leta v Holandiji rojen skladatelj in performativni umetnik. Kot sam pravi, je edino čustvo - ki ga doživlja ob odrski improvizaciji - ekstaza v ustvarjanju zvoka!

Blonk tu in tam nastopa z avantgardno srenjo zvočne poezije in ostale svobodne improvizacije, predvsem pa se loteva solo nastopov, kjer z zvočno sliko razbija ustaljene ušesne konvencije. Skače, tolče po mizi, vlači stole, škripa s čeljustjo in v radikalizaciji zvoka tonom odvzema pomensko polje. V osnovi želi posnemati realistične zvoke okolja in jih prevesti v jezik zvočne poezije. Pravzaprav ne prevesti, temveč nespremenjene posredovati.

Ljudje iz dvorane tudi večkrat pobegnejo. Kar ustvarja, se jim zdi nesmiselno.

V današnjem zajtrku avantgarde poslušamo delčke intervjuja, ki ga je dal Blonk nekje v Ameriki in obenem spuščamo posnetke njegovih živih udejanjenj poezije. Zdaj bomo poslušali zgodbico z naslovom Lec gou aut!





V svojih zvočnih nastopih se Blonk s trdno uzaveščenostjo po drugačnosti in močni čustvenosti neredko dotika tudi socialnih tem, a te stvari ne prihajajo namensko, v svoji poeziji pušča mesto domišljiji in lastni poslušalčevi interpretaciji. Zdaj pa odhajamo že proti koncu in naj še zadnjič danes slišimo glas Jaapa Blonka.