
Sedeti za mizo družine svojega sicilijanskega dekleta, imeti stereotipne pop predstave o mafijski zblaznelosti te otoške družbe, požirati bolj ali manj pomembne informacije njenega širšega sorodstva, kakopak v italijanščini, vse to in še več so bile radosti mojega prvega obiska Sicilije. Pastelne barve neštetih oljk, živo zeleni kaktusi, ki trikrat na leto rodijo indijske fige, pisani odtenki cvetlic in plastičnih vrečk, ki jih spremljajo odsluženi in na poljanah odvrženi gospodinjski aparati, tvorijo kontrast, ki karakterizira tipično sicilijansko pokrajino.
Turbolentni let, trd pristanek in zmedena deklica, ki si je v evforičnem pričakovanju moje malenkosti polomila obe peti, pred tem pa pozabila ugasniti luči na prastarem fiatu in tako uspešno izpraznila akumulator. Potisk vozila po manjšem obletališkem klancu zažene alternator, manjši prepir, ki nasledi mojo modro pridigo o pozornosti in previdnosti, strastni poljub in že se peljeva proti domu njenih staršev. Na križiščih, kljub jasnim oznakam, ki kažejo pot do cilja najine ekspedicije na levo, moja deklica obrne na desno. Pravi, da ima čez uro ali dve še neko obveznost na fakulteti. Vdam se premetavanju po luknjasti cesti, ki vodi do centra Catanije, mesta, po številu prebivalcev podobnega Ljubljani, po karakterju pa nekaj popolnoma drugačnega, unikatnega, še najbližje nekemu kulturnemu hibridu.
Prispeva do ustja mesta, kjer se zaradi gostega prometa nekoliko zatakne. Poiščeva bližnji pločnik in ga preoblikujeva v parkirno mesto, saj je Cataniji mestno redarstvo tuje. Sprehodiva se po ozkih uličicah vse do njene fakultete, ki je locirana v prostorih nekdanjega samostana. Študentski obrazi so podobni tistim pri nas, le izrazitega posedanja ob kavah in hmeljnih dobrotah je manj kot v Sloveniji. Vstopiva v zgradbo, se zavihtiva po krožnem stopnišču in prispeva do velikih, težkih lesenih vrat. »Tiho bodi in nekam nazaj se usedi«, mi prišepne in me poljubi. Ne da bi se mi sanjalo, ali greva na predavanje, izpit ali orgijo, ji sledim in vstopim.
Usedem se v zadnjo klop srednje velike predavalnice, se naslonim in gledam svoje dekle, ki odkoraka do osrednje mize, kjer se ostareli profesor gosposko preteguje in le na pol posluša študenta, ki sedi na stolu pred njim. Hitro mi kapne. Priča sem ustnemu izpitu, ki v Italiji na splošno, predvsem pa - kako ironično - na Siciliji, poteka javno. Tu ne boste videli izpitov v kabinetu za štirimi stenami, kot smo jih vajeni pri nas, saj je v italijanskem šolskem kodeksu izrecno zapisano, da je takšna forma izpitov nezaželena, predvsem zaradi splošno znane koruptivnosti med univerzitetnimi profesorji. Izpiti, tako ustni kot pisni, tako potekajo za odprtimi vrati javnosti, ki je verjetno najboljša zaščita pred neljubimi dogodki podkupovanja in drugih nebuloz.
Sicer pa videno in slišano morda le ni tako zelo čudno. Še vedno se spomnim prispevka v Newsweeku, kjer je Dickey napadel Berlusconijevo vlado in reforme že tako slabega italijanskega šolskega sistema. Navaja letošnje poročilo Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj, s katerim sicira trenutno stanje in ugotavlja, da je kvaliteta šolanja italijanske mladine nekje za Mehiko in Turčijo. Seveda, ko pa italijanska vlada načrtuje zmanjšanje sredstev univerzam za okoli dvajset odstotkov. Trend privatizacije vse bolj narašča, in sicer z izgovorom, da je potrebno italijansko visoko šolstvo približati potrebam trga. Vse za dobiček, vse za lastne interese, vse za kapital.
Divje misli so mi švigale po glavi in niti opazil nisem, da je moja deklica medtem uspešno opravila svoj zagovor. Lahkotno je priskakljala do mene, me prijela za roko in odpeljala na ulico. Želel sem načeti debato okoli reform, privatizacije in trenutnega stanja njenega šolstva, a je le zamahnila z roko in dejala, da nekako ni razloga za to. Italijanski študentje se zavedajo svojih težav, protestirajo, a na koncu zapadejo v vsesplošno apatijo. In tudi moje dekle pri tem ni izjema.
Težke misli so ob dobri hrani, močnem sicilijanskem soncu in opojnem vinu švigale Marku O.