Sreda, 18. 11. 2009
primozv
Primož Vozelj recenzira novo ploščo iz srenje t.i. 'Nove srpske scene', tokrat dvojec Stuttgart Online... (v celoti!)
Niti leto dni še ne mineva od prvega pljuska Nove srpske scene v eter Radia Študent, pa je dilema ali v tole recenzijo umestiti širšo razlago tega kontroverznega pojma že povsem odveč. Od lanskega decembra, ko smo na teh valovih predstavili prvenec benda Petrol, takoj za tem pa še prvenca bendov Repetitor in Nežni Dalibor, pa do danes, ko sta Petrol in Repetitor dodobra obdelala številne koncertne odre širom države, se je izraz »Nova srpska scena« že dodobra usedel v zavest domačih glasbenih konzumentov. Vse ostalo je, ali pa še bo, zgodovina. V Sloveniji zelo učinkovit in popularen, pa v Srbiji toliko bolj problematičen »trademark«, se je (morda) po zaslugi te popularnosti tekom letošnjega leta prilepil na vse izdaje založbe Odličan Hrčak, ki pa po kvaliteti na žalost niso dosegle zastavonoš na P in na R.
Kot je v številnih intervjujih omenil frontman benda Repetitor Boris Vlastelica, je bistvo oz. pogonsko gorivo uspeha »Nove srpske scene« predvsem to da si ljudje združenih v teh bendih delijo enako ali vsaj podobno senzibilnost dojemanja okolice in svoje pozicije v njej. Če so Petrol (vsaj navidez) potopljeni vase in zato Repetitor v primerjavi z njimi delujejo mnogo bolj pankersko udarno, je pozicija Stuttgart Online še toliko bolj neizprosna. Dvojec Bojan Slačala-bas in glas ter Marko Barišić-boben in glas je s pričujočo ploščo ustvaril do sedaj najbolj eksplicitno refleksijo aktualne srbske (in kar se mene tiče celotne ex-yu) družbene realnosti skozi oči Človeka. Brez dvoma s polno frustracije a hkrati optimistično v svojem bistvu. Če citiram: »Še ena bitka za boljši planet«. Tovrsten poskus še zdaleč ni ne prvi in ne zadnji, a je pri njem najbolj navdušujoča popolna odsotnost cinizma in zagrenjenosti v kakršnikoli obliki. Eden izmed bolj simptomatičnih verzov, ki ga ni potrebno prevajati, se glasi: »čelo štema beton«. Beton je vedno bil in vedno bo, jebi ga, trd kot beton, je pa vseeno upati da bo ta plošča podrla zidove v glavah, ki so običajno še trdovratnejši od betonskih.
No in če prejšnji stavek smrdi po patetiki, vam obljubljam, da le-te ne boste slišali na plošči »Radost svakom domaćinstvu«. Od začetka pa do konca Stuttgart Online namreč streljata z eksplozivnimi enovrstičnicami, ki ne puščajo nikakršnih dvomov. Vsak glas je izkričan in izdatno plačan s potom. Solidarnostno s spremljevalnimi vokali priskoči na pomoč še cel kup ljudi iz bendov t.i. »Nove srpske scene« in tako v praksi udejanjijo nosilno misel plošče, ki pomeni mnogo več kot zgolj to: »Spasavajmo se – spasavajmo zajedno!«
Glasbeno Stuttgart Online ponuja agresivno udaren in pohitren nastop, v že dodobra preizkušeni formuli boben in bas dvojca, ki v njunem primeru ne more biti drugačen kot krvavo iskren in ki deluje že skoraj nevrotično, hkrati pa neizmerno simpatično in na trenutke že kar plesno. Svoje pridoda še pod strop stisnjena dinamika, ki na poslušalca deluje kot primež, ki ne popusti vse do konca. Ta kljub 16 komadom pride precej hitro, saj zgolj ena skladba na plošči dosega evrovizijsko normo treh minut. Ko plošča pride do konca, pa je potrebno zgolj dobro zajeti sapo in se pognati v nov krog glasbenih užitkov.
Plošča »Radost svakom domaćinstvu« ponuja natanko to kar obljublja njej naslov, ki mu lahko dodam zgolj še misel »Stutggart Online u svako domaćinstvo«! Povsem fascinantno je da je osem ljudi združenih v treh bendih, ki si delijo par kvadratnih metrov velik vadbeni prostor, v roku enega leta izdalo tri fantastične prvence. To pa že je fenomen povsem svoje kategorije, ki v vseh pogledih presega PR skovanko tipa »Nova srpska scena«. Omenjanje (v Srbiji samoumevnega) dejstva, da so vse tri posnete v materinščini, pa je zgolj moje lastno izlivanje žolča nad domačo sceno.
Komentarji
komentiraj >>