Plesna predstava Trip za tri - smer Bolonja

Kako iz gimnazijske plesne predstave narediti spektakel? Prav preprosto: vkomponirate jo v univerzitetni prostor, dodate osovražen dejavnik in voilá! Dejavnik je v tem primeru - jasno - bolonjska reforma, s katero se ukvarja tudi resor za študijsko problematiko ŠOU v Ljubljani. Pa vendar, kako je možno interpelirati tako obsežno sago, kot bolonjska reforma je, v plesno predstavo dolžine dobre ure in četrt?

Nima smisla govoriti o smislu brez kančka osmišljenosti. A posvetimo se sami predstavi. Vodja projekta, Silvana Vanči Žorž se skromno predstavi:

Od kod pa pravzaprav ideja za samo predstavo?

Pobegniti iz šolskih klopi in sesti v svobodno in avtonomno mišljenjsko zono. Sanje vsakega gimnazijca, ki pa se ob bolonjski reformi izjalovijo v nočno moro. Zato so se ustvarjalci predstave najbrž tudi odločili pripraviti ta projekt in ga umestiti v visokošolski prostor. Vendar je študentskim glavam dostikrat težko z abstraktnostjo gibov prikazati kruto resničnost, zato so se odločili plesno zgodbo podkrepiti z multimedijskimi vključki:

Kaj pa sam naslov in ozadje predstave?

Koncept abstraktnosti je seveda sam na sebi abstrakten. Sam naslov pa bi težko opredelili kot takega. Trip treh morda, ker bi zvočno bil podoben triptihu. Trip za tri pa bolj kot na neko abstraktno mišljenje apelira bolj na uporabo drog. Morda pa je tu kaka subtilna navezava na študentske upore s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je LSD bil na vrhuncu svojega razmaha. Vendar predstave ne bi mogli označiti kot triptih. Čeprav je dogajanje osredotočeno na tri študentske 'back-packerje', je zgodba razdeljena na dvanajst delov, od katerih vsak predstavlja eno državo. Kulturno raznolikost držav pa so, poleg video-projekcij skušali prikazati skozi različne plesne stile:

Seveda. Dunajski valček je precej klasična in standardna prispodoba Dunaja. Tako kot Sacher torta. Za Milano je značilna moda, predstavljena kot plesna modna revija, ki ji je zaradi površne kostumografije uspelo prikazati precej spodnjega perila. Iz Milana v Pariz. Pantomima, ki je morda edini abstrakten apel na bolonjsko reformo. Vsi se nekaj gibajo, čas teče, pa nobeden nič ne reče. Brez kan-kana v Moulin Rouge-u tudi ni šlo.

Londonska predstavitev slavnega stavka »Mind the gap« in nacionalni šport Angležev - stanje v vrstah, klasični balet v dežju, nato pa v ospredje prihrumi gruča hip-hop plesalcev. Ne ravno tipično, čeprav morda velja razumeti prispodobo kot klic k staremu sistemu izobraževanja. Ki je bojda povsod drugod dobro, razen pri nas se je zadeva izjalovila. Glede na študentske proteste širom Evrope bi se težko strinjali.

Prehod v šengensko območje zaznamuje rektalni pregled največjega piflarja izmed treh prijateljev na barcelonskem letališču. Vseeno se uspejo srečati s slovenskim kolegom, ki se je v borih nekaj mesecih naučil plesati Flamenko. Kar se mu tudi pozna. Piflar spet izvisi pri osvajanju deklet, mu pa obraz zasije ob pogledu na 'Sensation white' party v Amsterdamu. UV svetloba, laser-show in skupinski, precej akrobatski, ples se konča s prevelikim odmerkom raznoraznih drog večnega nesrečnika. Ni bilo mogoče iti mimo erotičnih gibov prodajalk ljubezni v red light districtu, kjer tudi piflar pride na svoj račun spolne potešitve. Vmes je bilo zaznati tudi del besedila: AIDS is lethal. Hm...

Veselo jutranje snidenje treh prijateljev in že odhod v Helsinke. Savna, sneg in nekaj plesne mistike, ki preide v tehno izvedbo plesa v savni in se konča s kolapsom ob pogledu na joške. Iz Finske pa - kam drugam, kot v Moskvo. Od tam jih kliče prijatelj, ki je obupan nad ruskim sistemom izobraževanja in pomanjkanjem možnosti študentskega dela. No, malo samoreklame ne škodi nikoli. Iz bombastične babuške nato prikapljajo ruske plesalke, ki plešejo na nemško glasbo. Parodija? Morda so le hoteli razbiti klišejsko nit predstave in izpustiti kozaške plese ali pa jih preprosto niso znali izpeljati.

Naslednje sporočilo se je glasilo, da v Turčiji opravljenih predmetov zaradi razlik v ideologiji na matični fakulteti ne bodo priznali. To so podkrepili z množičnim in po laični oceni kar dobro izpeljanim trebušnim plesom. Poleg pantomimikov je bil to še najbolj dovršen plesni del predstave. Po Turčiji se je nujno izogniti kulturnemu šoku, zato je treba polagoma iti najprej v Srbijo in tam malo zarepati. Seveda ni šlo brez tipičnih narodnih, iz česar je nastalo tekmovanje v glasbenih željah preko mobilnih telefonov. Ker nihče ne ljubi kot Slovenec in ker je vsak Slovenec za 'aufbiks' je moral v pretep poseči Ali-enov burek. Za popotnico v rodne kraje.

Nikakor ni bilo pričakovati drugega kot govejo župo in standardno popotnico na vseh športnih prireditvah v Sloveniji in ples na Golici se je pričel. Absurd break-beat gibov na glasbeno podlago Avsenikov je morda dobro zaključil celoto vendar bi pričakovali še kakšno konkretno Kekčevo ukano na temo bolonjske reforme. Namesto tega smo si ogledali še zaključne vtise ob prihodu v očetnjavo.

Ne, ni še konec. V sklopu celovite marketinške podobe, ki je organizatorjem, roko na srce, še najbolj uspela so na oder prišli še vsi plesalci v belem. Na elektronsko priredbo komada Rise up so si ob zatemnitvi vsi slekli majice, na črnih spodnjih pa je belo na črnem pisalo Trip za 3 -> smer bolonja, seveda ob jasno vidnem znaku ŠOU Ljubljana. Tako torej skrbijo za razpoznavnost vrli študentski akterji. Poleg marketinške akcije pa je predstava postregla tudi z dobrodelno akcijo zbiranja finančne pomoči za projekt Študentski tolar, ki pomaga socialno ogroženim študentom.

Glede na oceno stroškov same predstave bi težko rekli, da je bilo zbiranje sredstev učinkovito, tudi kritika bolonjske reforme je izpadla bolj kot njena promocija. Kritični elementi so se izgubili nekje vmes med elektro-priredbami in turbofolk muziko. Tako se zdi, da namen predstave ni bil kritično razmisliti o bolonjski reformi temveč prej folklorizacija le-te.

Parafrazirajmo za konec Klausewitza in razložimo, kaj je plesna predstava Trip za tri: nadaljevanje gimnazijske plesne predstave z drugimi sredstvi. To pomeni s sredstvi ŠOU v Ljubljani. Dejstvo je namreč, da je Aljoša Krdžić, resorni minister ŠOU, nekdanji dijak Gimnazije Bežigrad. To se pravi iste institucije, ki je predstavo začela že pred dvema letoma. Čeprav je bila tako takrat kot tudi tokrat dobrodelno naravnana pa se vseeno ne moremo izogniti grenkemu priokusu vez in poznanstev. Vendar je to v naši družbi, z bolonjsko reformo ali brez nje, pravzaprav že stalnica.

Za ples sta ponavadi potrebna dva, sam pa je plesno predstavo parafraziral JureG.