Zmaga slovenske nogometne reprezentance proti ruski nogometni reprezentanci na tekmi v Mariboru je vso domovino ponesla v neslutene višave. Rajalo se je in pelo. Ni dvoma, da je zmaga velika in pomembna. Opazovati, kako se ruskemu predsedniku Dmitriju Medvedevu in bogatašu Romanu Abramoviču na tekmi v Mariboru v družbi cveta slovenske politike kisata obraza je seveda v marsikaterem, tudi za športne dogodke ne posebej zagretem srcu vzbudilo vsaj kanček veselja.

Vse to dogajanje pa odpira več zanimivih vprašanj. Prvo je povezano s spremembo, ki jo je doživela Slovenija. Takoj po osamosvojitvi je bil slovenski nogomet na obupno slabem glasu. V Sloveniji je bil "tujek", "prišlek", nekakšen "etnični" parazit. Športni strokovnjaki so trdili, da nogomet sploh ni slovenski šport ter da Slovenci sploh “nismo za nogomet.” Spomnimo se, kateri šport je bil priljubljeni šport nekdanjega premiera Janeza Janše? Poleg nacionalno zavednega in patriotsko obarvanega ter primerno introvertiranega planinarjenja je bil to, jasno – golf. Dolga leta se je ustvarjal vtis, da je nogomet pod slovenkim nivojem, da te države preprosto ni vreden. Nogomet je, povedano preprosto, veljal za "južnjaški" šport.

Toda potem se je zgodilo nekaj nenavadnega. Že leta 2002 je Marcel Štefančič v Mladini ugotovil, da je slovenska reprezentanca več kot le nogometna reprezentanca, da je slovenska nogometna reprezentanca pravzaprav terapevtska skupina, ki zdravi komplekse nacije. Na narod naj bi delovala celo “katarzično”, kot je dejal Aristotel. Z zbujanjem sočutja, strahu, groze in drugih občutij naj bi nogomet dosegel prav očiščenje takšnih občutij. In zato naj ne bi bilo nenavadno, da so se Slovenci tako prilepili na nogomet, ker smo pač “pesniški narod” , ki tedaj, ko gledajo nogomet, “zaslišijo pesem.”

In prav to je točka, na kateri smo danes. Kaj nas torej uči ta naša lastna polpretekla zgodovina ? Uspeh nogometne reprezentance Slovenije po eni strani kaže, da so bili vsi očitki na račun nogometa, še posebej pa tudi očitki zaradi številnih igralcev, ki so bili po poreku iz drugih republik nekdanje Jugoslavije – globoko zgrešeni. Več kot paradoksalno je, da je za prepoznavnost Slovenije v svetu, za njen uspeh in njeno podobo največ doslej storil prav šport, ki je bil med vsemi skorajda najbolj zaničevan in odrinjen v kot. To je morda najboljši dokaz, kako se šovinizem, kompleksi in stereotipi ne splačajo in kako lahko uspehe dosežejo predvsem ekipe, ki so odprte do vseh ne glede na nacijo, raso ali barvo kože.

Tudi v tem, da je visoka politika odkrila ta šport je mogoče videti tudi nekaj pozitivnega. Politikov iz prejšnje vlade namreč nismo videvali na takšnih tekmah. Türku pa ni težko okoli vratu obesiti navijaškega šala, prav tako kot se Jankoviću ni bilo težko usesti zraven Abramovića in kot Pahorju ni bilo težko obljubiti, da bo nogometašem zloščil čevlje. Toda prav v tem se skriva tudi past. Ni slabo, da so politiki na tribunah in verjetno je prav, da igralce vzpodbujajo in jim čestitajo. To je vsaj njihova pravica, če ne že dolžnost. Povsem jasno je tudi, da pojavljanje politikov na nogometnih tekmah odlično služi predvsem za njihovo samopromocijo in reklamo. To je mogoče razuimeti. Do neke mere. Toda problem pri slovenskem športu in politiki je sedaj že nekje drugje. Če so imeli politiki prejšnje garniture do nogometa preveč odbijajoč, skorajda zavrt in nevrotičen odnos, smo danes priča že skorajda preveč incestuoznemu prilizovanju politikov nogometašem.

Politiki namreč vsaj v teoriji ne bi smeli biti sluge kogarkoli. Še posebej tisti najvišji. Državniška funkcija je poleg tega povezana s služenjem vsem državljanom. In to vsaj formalno – vsem enako. Toda Borut Pahor je že pred časom obljubil, da se bo v primeru, če se slovenski nogometaši uvrstjo na svetovno prvenstvo - namazal s črno barvo. To svojo izjavo je kasneje Pahor spremenil v obljubo, da bo reprezentantom čistil kopačke, oziroma jih “zloščil” kot je premiera kasneje popravil tiskovni predstavnik SD-ja Denis Sarkič. Na prvi pogled gre za simpatično, zabavno izjavo. Ki seveda čaka na svojo izpolnitev. Toda napaki sta vsaj dve. Prvič, mazanje s črno barvo se lahko v nekaterih državah, na kar je prvi opozoril že Marko Jenšterle, razume kot rasizem.

Toda tudi s “popravljeno” izjavo ni nič bolje. Morda se komu zdi zabavno, da bo Pahor loščil čevlje slovenskim reprezentantom, toda vprašati se je treba, kje obstajajo meje takemu početju? Bo Pahor jutri mazal tudi čevlje slovenskim košarkarjem? Bo likal smučke slovenskim smučarjem, bruslil drsalke hokejistom, masiral slovenske atletinje in judoistkinje? Bo prispeval iz svojega žepa za metalce kladiva? In če se takšna praksa razširi – ali se bodo Merklova, Sarkozy, Obama in drugi politiki v prihodnje udinjali najrazličnejšim športnikom, samo zaradi športne slave svojih nacionalnih ekip? To ni samo smešno, v tem je nekaj hudo bolnega. Pahorjeva obljuba, naj se sliši še tako zabavno, postavlja ene športnike v bolj privilegiran položaj kot druge, predsedniku države pa grozi, da svojo funkcijo popolnoma degradira. Predsednik vlade v nobeni državi ne bi smel biti oproda kogarkoli, pa četudi bi to bili celo “heroji” države. Dmitrij Medvedev je sicer predsednik države, katere nogometna reprezentanca je izgubila tekmo v Mariboru. Toda ruski predsednik se nikoli ni ponižal tako globoko, da bi svojim reprezentantom ponujal čiščenje kopačk.

In ne gre samo za to. Kdorkoli se ponuja za oprodo nogometašem bi se moral zavedati, da skupinski športi kot so nogomet krepijo predvsem identiteto lastnih skupin in narodov in zato zmeraj v sebi nosijo tudi nevarnost pretiranega nacionalizma, kjer tujci vse bolj postajajo sovražniki. To so pokazali tudi članki o velikem uspehu slovenske reprezentance v dnevnih časnikih dan po pravljičnem uspehu. V njih smo lahko prebrali, da smo bili absolutno boljši od “Rusov” ter da “ni bilo nobene možnosti, da bi to tekmo Slovenija v takšnem vzdušju in s takšnim pristopom izgubila” saj smo “gol mi mi zabili, Rusi pa ne”, zato pa bo “ Slovencem tudi zrasla cena na svetovnem tržišču”. Brali smo lahko tudi, da je”Slovenija je kontinuirano napadala” ter da so slovenski nogometaši v tem trenutku najbolj iskani prebivalci države, “kar je samoumevno.”

Lahko se vprašamo tudi tako – kdo so to “mi”. Ali so res napadali “vsi Slovenci”, na drugi strani pa so bili vsi “Rusi”. Jasno, gre za običajno novinarsko pretiravanje, ki pa v sebi nosi nevarnost posploševanja. Politiki, ki se vdinjajo takšnemu populizmu s tem tudi odpirajo vrata tistim, ki bodo jutri na podoben način, s podobno čredno logiko kot glavni vir težav označevali nekatere druge “tuje” skupine, tuj kapital in tujce ter manjšine nasploh. Krepijo patriotizem, toda hkrati tudi spodkopujejo kozmopolitizem. Častijo Aristotla, ki je vpeljal katarzo, pozabljajo pa na Diogena, ki je trdil, da je državljan sveta. Filozofija je bila nekoč dekla politike, politika pa danes postaja dekla populizma. Politiki bi morali imeti predvsem čisto vest in čiste roke, ne pa da se spreminjajo v častilce populizma in čistilke herojev množičnih športov.

Terminal pripravil Igor Mekina.