Punčica očesa organizatorjev 20. Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala - Liffove Perspektive - je tudi letos v Ljubljansko kotlino in pod Mariborsko Pohorje prinesla svež veter in z njim težko pričakovane prvence mladih režiserskih upov. Kinematografija, ki se razteza vse od temperamenta in barvitosti Latinske Amerike, pa do samotnosti divjih kazahstanskih step, je vsebinsko - po običaju - svoj fokus usmerila na skorajda kirurško natančno seciranje medosebnih odnosov.
Punčica očesa organizatorjev 20. Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala - LIFFove Perspektive - je tudi letos v Ljubljansko kotlino in pod mariborsko Pohorje prinesla svež veter in z njim težko pričakovane prvence mladih režiserskih upov. Kinematografija, ki se razteza vse od temperamenta in barvitosti Latinske Amerike, pa do samotnosti divjih kazahstanskih step, je vsebinsko - po običaju - svoj fokus usmerila na skorajda kirurško natančno seciranje medosebnih odnosov.
Raziskovanje medosebnih odnosov se odvija bodisi na ravni mladih zaljubljencev, znotraj dinamike vojaškega voda ali pa na ravni obče družinske drame. Fokusiranju na medosebno se deloma izogne le romunski film »Policijski, pridevnik«, saj logiko medosebnih odnosov prevede na vprašanje morale in etike znotraj širšega družbenega konteksta.
Absolutno najtežje pričakovan film letošnjih Perspektiv je drugi film 37-letnega portugalskega režiserja Miguela Gomesa, »Naš ljubi mesec avgust«. Gomes se je z omenjenim filmom in s svojim celovečernim prvencem »A Cara que Mereces« namreč že uspel zapisati med najbolj obetajoče režiserje evropskega filmskega prostora.
V svoji razpetosti med dokumentarizmom in fikcijo nas film »Naš ljubi mesec avgust« vedno bolj oddaljuje od dokumentiranja poletnega glasbenega festivala in filmske produkcije ter nas vedno močneje utaplja v lokalno skrivnost pobegle matere in tete.
Iluzija traja vse dokler nas zaključna sekvenca z genialnim dialogom ne opomni, da je objektivni dokumentarizem v vsakem primeru iluzoričen. S tem režiserjeva meditacija o filmu, ki se ima šele zgoditi - povsem nevsiljivo in organsko - postane film v vsej svoji mogočnosti.
Podobno genialnost zaključka nam na letošnjih Perspektivah ponuja film romunskega režiserja in scenarista Corneliuja Porumboiuja »Policijski, pridevnik«. Gre za drugi film 34-letnega filmskega genija, ki smo si ga že leta 2006 zapomnili po izjemnem prvencu o komičnem prevpraševanju romunske zgodovine »Smo imeli revolucijo ali ne?«
Porumboiu, ki si je na letošnjem Cannesu prislužil nagrado žirije Posebni pogled in nagrado FIPRESCI, se tokrat na skrajno izviren in nepredvidljiv način spopada s povsem antigonskim vprašanjem nasprotovanja državnih zakonov in morale. Celotno dogajanje mojstrsko umesti v zdolgočaseno in statično romunsko policijsko birokracijo, znotraj katere pa se ob zaključnem miselnem stampedu odvije prava vaja v heglovski dialektiki. Kakšen je torej slovarski pomen besede »policijski«?
Tretji absolutni filmski presežek letošnjih Perspektiv je kazahstanska koprodukcija »Tulpan«. Težko pričakovani prvenec režiserja Sergeja Dvortsevoja, ki je že v lanskem letu obnorel festivalske žirije v Montrealu, Tokiu, Zurichu in Reykjaviku, letos pa omehčal tudi ledeno srce žirantov v Cannesu, je z 20. LIFFom končno prišel na slovenska platna.
Izjemna struktura Dvortsevojevega in Ostrovskijevega scenarija ter poetični, a hkrati kruto realen prikaz divjega življenja prebivalcev kazahstanskih step, predstavlja antipol urbanizaciji, ki vedno močneje posega v ideale glavnih junakov.
Lepotica Tulpan si namesto klasične patriarhalne družine želi šolanje na mestnem »collegeu«, izšolanega mornarja pacifiške flote, Aso, pa vedno bolj vleče nazaj v domačnost stepskih šotorov. Dilema med urbanim in perifernim je skozi življenje ovac mojstrsko zajeta v ritem večnega naravinega odmiranja in obnavljanja.
Podobno problematiko usodnega trka podeželja in mesta predeluje tudi izjemen prvenec švicarske režiserke Ursule Meier »Dom«. Film, ki je nastajal v švicarsko-belgijsko-francoski koprodukciji, je poleg pečata mlade režiserke Ursule Meier, močno zaznamovala predvsem značilna fotografija Agnes Godard.
Tudi v filmu »Dom« se srečamo z mirnim in idilični življenjem družine, v katerega počasi, a vztrajno vdira gradnja široke štiripasovnice. Cesta, ki je sprva zaprta in popolnoma nemoteča, postane s svojo uporabo nepremagljiv mejnik v življenju družine.
V povsem fizičnem smislu postane mejnik med periferijo in civilizacijo, ki ga je nemogoče prečkati, ne da bi s tem tvegal lastno življenje. Cesta pa družino kmalu tudi v mentalnem smislu pripelje v nevzdržno situacijo popolne izolacije.
Situacijo izolacije in izgubljanja zdrave pameti v svojem prvem skupnem igranem celovečercu »Črnci« predeluje tudi hrvaški režiserski in scenaristični dvojček Jurić/Dević.
Psihološka vojna drama, umeščena v balkansko vojno 90-ih let, se ukvarja z univerzalnim vprašanjem krivde, dolžnosti in maščevanja. Film, ki ga tako na vizualnem kot tudi vsebinskem nivoju obvladuje gon smrti, poleg angažmaja Jurića in Devića zaznamuje tudi izjemna igralska zasedba in, po besedah obeh režiserjev, predvsem močan vpliv romunske kinematografije.
Vprašanje krivde in sodobno sužnjelastništvo v svojem drugem celovečercu »Služkinja« z izjemno senzibilnostjo raziskuje komaj 30-letni čilenski režiser Sebastian Silva. Kakšna je prihodnost služkinje, ki je svoje življenje posvetila vzgoji tujih otrok? In kakšna je dolžnost njenih delodajalcev, ko služkinji po 23-letih predanega dela začnejo pešati moči?
Izjemna psihološka študija, ki se skoraj v celoti odvije med štirimi zidovi družinske intime, je prejela veliko nagrado žirije v Sundancu. Prav tako pa je nagrado za svojo odlično igro prejela glavna igralka, Catalina Saavedera.
Veliko presenečenje letošnjega LIFFa je nedvomno delo komaj 20-letnega kanadskega ustvarjalca Xavierja Dolana »Ubil sem svojo mamo«. Dolan je namreč za film spisal scenarij, film režiral in v njem celo odigral glavno vlogo - nato pa z njim na letošnjem Cannesu požel 10-minutne stoječe ovacije.
Mlademu ustvarjalcu je namreč z veliko mero senzibilnosti uspelo prikazati ljubeče-sovražni odnos, ki je pogost spremljevalec enostarševskih družin. In kakšno je potemtakem Dolanovo ubijanje mame? Povsem simbolno: pomeni odpoved lastnim infantilnim željam in s tem tudi izvoj iz oklepa materinske protekcije.
Prav odraščanje pa je tematika, ki zaznamuje tudi preostanek letošnjih Perspektiv. Težko zapuščanje območja otroškega tako predelujejo še filmi »Prinesi mi rožmarin« bratov Bena in Joshue Safdieja, »Punca in dva fanta« Bradleya Rusta Graya, »Razmetane postelje« Alexisa Dos Santosa in »Zadnji randi« Matheusa Souza.
V zadnjih festivalskih dnevih si lahko ogledate še kar nekaj mojstrovin iz sekcije Perspektiv. Če vam je čas tudi letos prekrižal načrte, pa si v pasaži Maximarketa oglejte razstavo - Perspektivne in retrospektivne podobe LIFFa – ter se skozi razstavo fotografij iz filmov tekmovalnega sklopa Perspektive in festivalskih plakatov dvajsetih let naužijete ustvarjalske nedolžnosti, ki jo v mesto vedno znova prinašajo LIFFove Perspektive.
Na potovanje skozi letošnje Perspektive se je podala Tisa V.
Komentarji
komentiraj >>