Christian Bök [buk]. Poslušali smo socialno kritiko, satiro; na Busha, na katerokoli neumno oblast. Torej, Christian Bök je tisto ime, ki ga razgaljamo v današnjem – osmem - zajtrku avantgarde. Kanadski eksperimentator je napisal eno najbolj prodajanih knjig eksperimentalne poezije z naslovom Eunoia [eunoja]. V njej v glavnih poglavjih knjige piše, ustvarja besede, ki so univokalne. To pomeni, da besede vsebujejo naprimer samo vokal i ali kateri drugi vokal. Poslušali bomo odlomek čeptrja E, prisluhnite pozorno!

Po tem uvodu se obračamo k Bükovemu najzanimivejšemu projektu, to je k ksenotekstnemu eksperimentu, ki ga je v reviji Scripted [skriptd] objavil dvatisočosmega, o njem pa je govoril že poprej, meni znano najprej leta 2006 na Finskem.

Xenotext project [ksenotekst prodžekt] je projekt v katerem želi Bük v živ organizem, v neko živečo formo - v kakšno mušico ali kaj manjšega - vstaviti DNA, ki je pesem. S pomočjo genetike torej ustvariti ksenotekst, to je – če ga citiram – prelepa, netipična pesem, katere tuje besede bi preživele - kot neškodljiv parazit – v celici neke druge življenjske oblike.

Bük pravi, da bi s pomočjo nanoskopskih raziskav lahko začeli prenašati sporočila na obeh ravneh, v prostoru tisoče milijonov svetlobnih let daleč, v času pa bi táko sporočilo lahko premagalo epohalne časovne dimenzije. S tem bi bilo moč ustvariti sporočilo, ki bi bilo nedoumljivo bolj obstoječe kot katerikoli do zdaj ustvarjeni kulturni artefakt. S poetičnim jezikom bi lahko rekli, da bi ta bakterija z zapisom ksenotekstne DNA v sebi še dolgo po zamrtju naše civilizacije obstajala kot steklenica s sporočilom v ogromnem oceanu.

Zdi se, da je tak cilj karseda samopoviševalen. Zakaj sploh sporočati nekomu? Premagati lastno smrtnost, zaživeti v večnosti, obstajati kot nekaj drugega kot le zavest? Po drugi strani pa imeti vsak dan opravka z ulično umetnostjo, ki večno izgineva. Mogoče pa mora obstajati ta dihotomija večne in nevečne umetnosti. Tistega, kar je trenutno in tistega, kar je večno. Tako se ustvarjajo tudi ostali umetnostni kanoni, ki pa v svoji monolitnosti in indoktrinaciji ne požemajo nikakršnih kritik in stojijo kot temelj našega vedenja o umetnosti. Dejstvo pa je, da umetnosti ni mogoče misliti in tematizirati zgolj skoz racio.

In če za konec citiramo velikega misleca, da postanemo kompetentni. Burroughs je v letu 1967 zapisal tisti slavni aforizem. Beseda je sedaj virus.