Jon Fosse

Leta 1959 rojeni Jon Fosse je danes poznan predvsem kot eden najpomembnejših in najbolj priznanih dramatikov na svetu. Njegov romaneskni prvenec Rdeče, črno (Raudt, svart) je izšel leta 1983, prvo dramsko delo In nikdar se ne bova ločila (Og aldri skal vi skiljast) pa je bilo izdano in na gledališkem odru uprizorjeno leta 1994. Poleg romanov in dram je Fosse tudi avtor številnih novel, kratkih zgodb, pesniških zbirk in literature za otroke. Za svoja dela je prejel najpomembnejše literarne nagrade, prevedena pa so v več kot 40 svetovnih jezikov.

Fossejevi romani se po vsebini nekako približujejo dramam z malo nastopajočimi in enim samim konfliktom. Romaneskna zgodba je običajno skoncentrirana okrog ene same teme, povedana pa na skoraj himničen in rahlo arhaičen način. Podobno so napisana tudi njegova dramska besedila in knjige za otroke. Odlikuje jih poseben ritem in ponavljanje scen, oboje pa odseva avtorjevo miselnost o tem, da sta oblika in vsebina enako pomembni. Kar želi avtor povedati, mora povedati skozi obliko, medtem ko oblika nastaja skozi to, kar mora povedati. Zanimivost Fossejevega pisanja je tudi pripovedovanje skozi oči prvoosebnega pripovedovalca na način toka zavesti. Avtor isto stvar pove večkrat, vendar vsakič na drugačen način - z variiranjem zapisanega ali zgolj obračanjem besednega vrstnega reda.

Jon Fosse je navdih za romana Melanholija I  (Melancholia I) in II  (Melancholia II), našel v delu in življenju norveškega romantičnega slikarja Larsa Herterviga. Ta se mu je kot osebnost zdel zanimiv že v otroštvu, za njegovo ustvarjanje pa se je začel zanimati šele, ko je odrasel. Vendar pa Fosse ni hotel napisati slikarjeve biografije, saj, kot pravi, med biografijo in fikcijo (za razliko od nekaterih njegovih mlajših kolegov) vidi striktno mejo. Hkrati je o Hertervigu premalo znanega, da bi sploh lahko napisal dobro biografijo. Tako sta romana Melanholija I in II zgolj fiktivni pripovedi, v katerih je avtor za izhodišče izbral zgodovinsko osebnost, ki jo je po svoje interpretiral. Oba romana sta doživela dober sprejem pri literarnih kritikih, ki so ju razglasili za vrhunec njegovega pisateljevanja.

Roman Melanholija I, katerega odlomku bomo prisluhnili v nocojšnji oddaji, je razdeljen na tri dele in je izšel leta 1995 pri založbi Det Norske Samlaget. Prvi del pripoveduje o Larsu Hertervigu kot mladem študentu na umetniški akademiji v Düsseldorfu. Ker se zaljubi v Helene, mladoletno hčer svojih najemodajalcev, ga iz stanovanja napodijo. Hertervig se ob tem muči še s svojo labilno samopodobo, predvsem pa ne zna vzpostaviti zdravega odnosa do žensk. V drugem delu pisatelj spregovori skozi Hertervigova usta v času, ko je bil ta pacient z diagnozo 'melanholija' v psihiatričnem zavodu Gaustad. Čeprav je od študija v Nemčiji preteklo že nekaj let, ima bralec občutek, kot da si dogodki sledijo bolj povezano, saj je roman pripovedovan v prvi osebi, Hertervig pa se, obremenjen s spomini, ves čas vrača k epizodam iz prvega dela romana. Tretji del, ki se zdi na prvi pogled povsem odrezan od celote (tudi na ravni forme, saj je napisan v tretji osebi) pa v središče postavi popolnoma novo osebo - pisatelja Vidmeja, ki piše roman o Hertervigu, vendar se znajde v ustvarjalni krizi.

Roman Melanholija II je prav tako posvečen slikarjevi življenjski zgodbi, le da jo tokrat pripoveduje njegova starejša sestra Oline.

Cikel o sodobni norveški prozi je podprlo tudi Veleposlaništvo Kraljevine Norveške.