Zbirka esejev z naslovom Narkotiki so poskus publicistično navdahnjene izpovedi poljskega dramatika, esejista, umetnostnega kritika in prozaista Stanisława Ignacyja Witkiewicza. Iz štirih kratkih esejev o ljubih mu narkotikih (nikotin, alkohol, kokain in pejotl), gre sklepati, da mu izkušenj z njimi nikakor ni manjkalo in da bi brez njih težko nastala kompaktna zbirka dušebrižnih in mestoma celo skrbnih auto-diagnoz, ki so bile ob izidu posvečene skrbi za "družbo in narod".
Zbirka esejev z naslovom Narkotiki so poskus publicistično navdahnjene izpovedi poljskega dramatika, esejista, umetnostnega kritika in prozaista Stanisława Ignacyja Witkiewicza. Iz štirih kratkih esejev o ljubih mu narkotikih (nikotin, alkohol, kokain in pejotl), gre sklepati, da mu izkušenj z njimi nikakor ni manjkalo in da bi brez njih težko nastala kompaktna zbirka dušebrižnih in mestoma celo skrbnih avto-diagnoz, ki so bile ob izidu posvečene skrbi za družbo.
Zaradi slabega glasu in klevet, ki so jih o avtorju po Zakopanah širili zlobni jeziki, so bili pričujoči zapisi v prvi vrsti namenjeni vsem, ki bi se radi pustili podučiti o znanih in malo manj znanih vplivih narkotikov. Torej, nikakor ne idiotom ali nepoštenim ljudem iz provincialnega poljskega mesta, ki menijo, da je morfinist ali celo homoseksualec, kot njihova natolcevanja užaljeno okrca v uvodu. Witkiewicz, nekoč borec na svojem terenu, v knjigi poudarja psihološko samorefleksijo izkušenj z narkotiki in razdaja napotke, kako se njihove škodljive rabe povsem otresti. Leta 1930 je kot mož srednjih let svobodno ustvarjalnost na področju umetnosti, kjer se ni mogel izkazati, zamenjal za prispevek o narkotikih in tako podaril nekaj družbi in narodu.
»Naj možje nekadilci maltretirajo žene, ki kadijo (vključno z mučenjem), žene pa naj v največji možni meri zastrupljajo življenje možem (kot baje znajo samo one), vse dokler ne bodo vsi poslali te odvratne razvade k vragu.« Besede abstinenta in skribomana, ki je svoje dneve ne-kajenja pospremil z natančnim popisom stanja, ne pozabi na čisto vsakdanje vidike odvajanja od zlorabe tobaka, ki naj bi zaustavila notranji razvoj in onemogočila tehnični napredek. Zmerljivke, ki jih namenja tem umazanim nikotinistom, v spomin prikličejo javna udrihanja pokojnega dr. Ruglja po raznih »pezdetkih«, ki da se ne znajo odreči nizkotnim užitkom omame. Za dober zgled pri odvajanju od cigaret Witkiewicz postavi sebe: po prvem nekadilskem dnevu je občutil živalski užitek obstoja, po drugem trenutke divjega užitka »očiščenja« in po zadnjem, vsem kadilcem znanega malodušja, ki pa ga avtor opiše kot zgolj kratkotrajnega na poti dokončne osvoboditve od tobaka.
Kot tipični zagrenjeni abstinent, po tem, ko je sam lahko po tedne in tedne preživel v alkoholni omami, zagovarja popolno prohibicijo te najbolj razširjene droge. Vendar takoj, ko oznani popolni družbeni nadzor nad njim, bi ljudem kot so umetniki in literati dovolil uporabo alkohola, saj drugače ne bi ustvarili nič vrednega. Kako res in kako duhovito, bi porekli na to stališče avtorjevega poskusa psihološke tipologije narkomanov. Res pa je tudi, da bi bila brez narkotikov tudi kakšna misel humanista ali humanistke manj sočna kot sicer. »Čik« in vodka, dva najbolj prozaična inciacijska momenta današnje šolajoče se populacije, v očeh raznih moralistov veljata za znanilca pogube mladine, na kateri stoji svet. Podobno Witkiewicz demonizira določene narkotike, tudi najbolj razširjene kot sta nikotin in alkohol, s tem, ko nevarno psihologizira njihove uporabnike. Je potemtakem kakšna talentirana pevaljka, kot je Amy Winehouse, na svoji običajni poti na izpiranje želodca dokaz, da je alkohol družbeno zlo ali zgolj v tem, da neumni ljudje ne ločijo med uporabo in zlorabo narkotikov? Verjetno slednje, saj alkohol, ko še nisi njegov suženj, že neumne in neozaveščene ljudi lahko le potrdi v njihovi — neumnosti.
V stilu osebne izpovedi je Witkiewicz svoje izkušnje s kokainom, ki je zanj najslabša svinjarija med »belimi norostmi«, povzel tako dobre kot slabe lastnosti tega narkotika. Dokler kokainski maček ne začne najedati življenjskega elana slehernega pristaša »belih vil«, potem je ta prašek po opisu sodeč najboljša droga. Vendar gre tudi tokrat verjeti izkušenim, saj naj bi bila lekcija s kokainom predraga, da bi se vdajali »beli vili« kar povprek ali, kot zaključi Wizkiewicz, se tistemu »prvikrat« sploh ne smemo vdati.
Od vseh izkušenj z narkotiki najbolj izstopa tista s pejotlom. Tako po obsegu kot po poglobljenosti izkušenj. Z njim je občutil »nabreklost« časa in ga zaradi deformacij zaznave poimenoval za metafizični narkotik. Temu primerno so opisi zaznav glede na nekaj minutne intervale po zaužitju pejotla tudi najbolj natančen popis narkotičnega »inventarja« v tem lunaparku halucinacij. Prav na tem mestu se sprašuje o nezadostnosti jezika, da bi lahko opisal izkušnje na pejotlu. Ker izkušnja z njim ustvarja pojmovne neologizme, je Witkiewicz s pomočjo halucinogene droge odkril, da je jezik še kako živa in gnetljiva reč.
Spoznanje o narkotikih, ki ga z bralcem deli Witkiewicz, se lahko bere kot pridiga skesanega in razsvetljenega abstinenta ter predvsem kot izpoved človeka svojega časa. Z bralcem hitro vzpostavi kontakt, tudi ko se zdi njegova pripoved samoironična. Predvsem v kočljivih situacijah, ko se brani javnega zgražanja, denimo, ko naj bi ga v kokainski omami posilil nek grof. Čeprav se pripoved poigrava z obliko proze, je Narkotike lahko brati tudi kot vir za proučevanje odnosa družbe do narkotikov. Pri Witkiewiczu je moralizacija uporabe narkotikov sicer v napoto za družbeno in kulturno analizo rabe drog, ki jo razen nekaterih poudarkov o izvoru, povsem zanemari. Funkcija narkotikov je družbeno in kulturno pogojena, njihovo rabo pa so skozi zgodovino vselej nadzirale institucije in avtoritete, katerim naša nevednost o učinkih in posledicah lahko tudi koristi. Esej Narkotiki pa so začetni korak k temu, da sodobne droge in njihove učinke spoznamo iz prve roke.
Z Narkotiki se je zadeval Dare P.
Komentarji
komentiraj >>