V soboto 21.11.2009 nas je pot popeljala na Dunaj, kjer so se na letošnji turneji po Evropi ustavili avstralski

The Living End. Pred njimi pa so oder ogrevali domači Two minutes left.

Two minutes left so svoj nastop začeli dokaj točno in naša ušesa napolnili z mešanico melodičnega punka, indie rocka in spremljevalnih scream elementov. Čeprav takšna muzika mojim ušesom ni najljubša, pa moram priznati, da so svojo nalogo opravili zelo dobro. Njihov nastop je bil energičen in povezan, sproščeno so komunicirali z domačo publiko, ki je bila med njihovim nastopom sicer še bolj redka in uspešno podžigali pričakovanja zvezd večera, ter s tem več kot izpolnili svojo nalogo ogrevalca.

Čeprav je sprva kazalo, da bo Szena bolj prazna, pa se je z prihodom The Living end na oder prostor napolnil z par sto dušami, ki so navdušeno pozdravile Avstralce. Ti na potekajoči turneji predstavljajo svoj peti studijski album White noise iz katerega smo zato slišali kar nekaj komadov.

The living end so eden tistih bendov, ki terja veliko mero tolerance do najrazličnejših žanrov, saj so od izdaje svojega, po bendu poimenovanega prvenca, ki je bil njihov najbolj homogen album, preskočili njegove meje in se podajali sem ter tja po glasbenih žanrih. Mnogi od tistih, katerim se je punkabili-skankstersko obarvan prvenec usedel globoko v srce, so z prihodom njegovega naslednika iz vrst podpornikov že odpadli…seveda pa so s tem prišli tudi novi, ki jim je bil novejši bolj meainsreamovsko naravnan zvok bližji. Zavoljo teh preskokov je publika na njihovih koncertih zmeraj zelo pisana, kot da bi iz vsake škatlice žanra potegnil par primerkov in jih nametal skupaj, kar seveda ni nujno slabo, vendar pa zna prinesti razdrobljene odzive, saj vsaka skupina najbolj reagira le na svoje najljubše področje. Na srečo pa je bilo v Szeni tudi veliko takih, ki jim za meje ni mar in The Living End so bili dobro sprejeti, ne glede na to v katero smer - punkabilly, ska, indierock, hard rock - so ciljali njihovi komadi. Kljub temu, da so se komadi z novega albuma White noise pri publiki dobro prijeli, pa so tisti, ki so jih postavili na zemljevid glasbe – Second solution, Prisoner of society, West end riot, All torn down - še vedno daleč nad njimi po priljubljenosti. En del publike je ves čas glasno zahteval tudi Monday, ki pa ga bend očitno ni imel na playlisti in se je pri njegovi izvedbi, sicer odličnemu kitaristu Chrisu Chaneyu, rahlo zataknilo, saj na določeni točki ni znal več naprej, kar pa je izpadlo na srečo kot štos in publiko precej zabavalo.

V sobotnem nastopu The Living End sem pogrešala malo več energije, mogoče kakšno stopnjo brzine več, saj so v takem, rahlo zmatranem, tempu počasnejši komadi izpadli kot partibrejkerji, katere pa so zasenčili improvizirani, sproti dogovorjeni odlični uvodi. The living end, kljub temu, da zadnja leta večinoma snemajo širši publiki všečnejše komade, ki rezultirajo v visoki prodaji, kraljevanju na lestvicah in širši prepoznavnosti, še niso povsem pozabili svojih korenin, in rifi, ki jih sproducira Cheney na svojih Gretch kitarah znajo biti zelo domišljeni, kar je še posebej dokazal v country rock improviziranem venčku, ki je sledil kot prvi komad v bisu. Poleg Chaneyevih kitarskih vragolij pa fascinira tudi Scott Owen na kontrabasu, za katerega bi se lahko vprašali, kaj sploh še počne z njim v muziki, ki jo snemajo zadnja leta, vendar se Scott za to naše vprašanje ne zmeni in vztraja pri svoji ljubezni, ki pa ga, razen v rokabiličnih komadih, igra kot navaden bas. Tudi stoje na njemu, kar vedno obogati šov in navduši publiko – še precej bolj pa ko v zaključnem hitu West end riot nanj spleza tudi Chris Cheney s svojo kitaro visoko dvignjeno v zrak.

http://www.youtube.com/watch?v=f99_yJOtm0s

http://www.youtube.com/watch?v=dSm_Z0DqRzE