Koprodukcija Celinke s Cankarjevim domom, imenovana Takt, je uspela kooperacija različnih umetniških medijev, ki se predstavlja kot preplet plesa, slikarstva in poezije. Kombinacija že uveljavljenih umetnikov s specifično profiliranimi poetikami ne rezultira v koliziji aspektov. Produkt plesalke in koreografinje Uršule Tržan, slikarja Alena Ožbolta in pesnika Primoža Čučnika je simbiotična koeksistenca, ki gladko zdrsi v prežemajočemu oplajanju umetniških zvrsti.
Koprodukcija Celinke s Cankarjevim domom, imenovana Takt, je uspela kooperacija različnih umetniških medijev, ki se predstavlja kot preplet plesa, slikarstva in poezije. Kombinacija že uveljavljenih umetnikov s specifično profiliranimi poetikami ne rezultira v koliziji aspektov. Produkt plesalke in koreografinje Uršule Tržan, slikarja Alena Ožbolta in pesnika Primoža Čučnika je simbiotična koeksistenca, ki gladko zdrsi v prežemajočemu oplajanju umetniških zvrsti.
Sprva pritegne izdelana vizualna podoba projekcij, v katere se potapljajo in po njih drsijo kostumografske kreacije One Fiction Factory. Na estetizirani kontrastnosti beline s črnim odrskim ozadjem so zajete izhohipsne oblike, petrificirane v trenutku gibanja. Nasprotje, ki ga v sebi združuje gibkost spiralnega zvijanja školjkastih sipin in rigidnost skeleta, pa v temelju zaznamuje vse nivoje uprizoritve.
Kot »plesalke« in »oblikovalke giba« se predstavijo tri generacijsko, gibalno in osebnostno raznolike balerine, ki se s svojimi prispevki sestavljajo bodisi v družinski portet bodisi predstavljajo razvojno karierno pot. Pot, ki ji vtis zafiksiranosti odvzema odtis osebnega pečata, tako ostaja pot v neznano.
Najhvaležnejša vloga pripade najmlajši plesalki, Aleni Medich, ki svoj lik razgiba od igrivosti do zrelosti skozi stopicanje za starejšima kolegicama, ko z učnimi koraki prizadevno, pa tudi mukoma, transponira mehanizem tehnike na živost svojega telesa. Nato pa v spotlightu briljira v perfekciji gibalne lahkotnosti ter spotoma ne pozabi uprizoriti načina vzdrževanja všečne podobe ali tudi koketiranja z občinstvom.
Na drugi strani, že izoblikovane plesne in življenjske hoje, stoji Lene Stranič, ki v temperamentni glasbeni kulisi poustvarja ples kot način življenja ali celo življenje kot način plesa. Na tej točki organskega zlitja koraka v samoumevnosti in zreli samozadostnosti. Najtežje delo pade na Marinko Ribič, ki ostaja v svoji nehvaležni poziciji vmesnosti še najmanj pomensko in gibalno definirana oziroma je to predvsem v odnosu do ostalih dveh.
Intrigantnejša od nekoliko fatalistično zasnovane poti se zdi vsebinska zaslomba v fokusiranju na pobiranje psihofizične esence rekvizitov in vdihovanju življenja predmetnosti s transformacijo v medij teles plesalk. Posledično pa tudi njihovo kinestetično občutenje v samolastnem reproduciranju obstoječega. Milni mehurček, ki mehanični konstrukciji zgolj tehnične popolnosti in togosti, vdihne milino. Ali ponovno očarljiva podobe Medicheve, ki bega od pernice do pernice, kuka kot strahec izpod postelje, se nato pogrezne v posteljo, ali se (raz)zlije po njeni površini.
Za ubrano sozvočje multimedialnosti velik delež pripisati glasbeni podlagi Maria Marolta, ki iz mehanično odkazanega nihanja metronoma prehaja v organsko bitje srca ali bolj abdominalno odmevajoč in zarezujoč zvok. Premik tvori razlika med mehanizmom in organizmom, ki pa jo lahko poimenujemo tudi kot razliko med metrumom in ritmom. In na točki prav te miselne paralele se lahko vprašamo, kje tukaj biva poezija?
Poezija že res morda ni prisotna na konvencionalno zamišljeni način, saj uprizoritev konec koncev ni multimedialni preplet na način happeningov. Torej ne gre za vkorporiranje v kolažno strukturo sinestetičnih doživljajev z naključno proizvedenimi pomeni, niti ne za intenzivacijo performativne razsežnosti poezije v smislu recitacije verzov.
Na začetku poezija v zamolklem prišepetavanju sicer res učinkuje zgolj s svojo zvočno podobo, kar lahko še posebno ob naraščajoči glasnosti, a mankom artikulacije, sproža frustracijo ob dešifraciji povedanega. Predvsem pa večidel poteka predstave sproža vprašanje, kako v aktualni dogodek umestiti verbalno komponento.
Predstava na samem koncu prezentno izoblikuje Čučnikovo pesem iz Akordov, ki pa s svojim diskurzivnim redom deluje kot potujitveni efekt. Ob ponovnem vprašanju, kaj je torej s poezijo, je treba najti odgovor v vsebinski in ne toliko formalni zastavitvi. Takt kot celota je tako soobstajanje paralelnih svetov, ki vsak zase in na svoj način drsijo v pomenski verigi in se občasno prekrijejo drug z drugim. Takt je pravzaprav poezija v gibalnem, slikovnem in glasbenem jeziku. Vprašljivo je le, če za to ugotovitev predstava - vsaj glede na njeno trenutno dramaturško zastavitev - dejansko potrebuje besede.
Spraševala se je Nika.
Komentarji
komentiraj >>