* Dandanes je situacija v muzikah precej drugačna kot denimo pred štiridesetimi leti. Takrat so bili kakšni resnejši kadrovski premiki med žanri in posledično formiranje skupin, ki bi sesule dotedajšnjo percepcijo glasbe kot take, omejeni zgolj na peščico. Še ti so dostikrat plavali po močvirnatem terenu, saj so raznoteri miti o kolaboracijah često ostajali zgolj miti, prehodi pa so se praviloma dogajali zgolj enostransko. V 21. stoletju je zgodba seveda popolnoma drugačna. Percepcij je nešteto, mitov ni več, še tiste redke nam je v slušno obliko ponudil internet, super-skupin pa imamo na vseh vogalih polno. Velikih premikov je bila deležna tudi preteklost. Če se je kdo morda spraševal, kako zvenijo skupaj Velvet Underground in Jimi Hendrix, ni problema, tudi to se najde. Časi torej niso pretirano naklonjeni glasbenim sanjam, morda kakšnim drugim, a glasbenim le stežka.

Ena, pogojno rečeno, najrecentnejših tovrstnih materializacij prihaja z naslova Lean Left, jazzcore hibrida takorekoč najboljših na svojem področju. Kitarski dvojec legendarnih The Ex, Terrie Hessels in Andy Moor, se sreča s težkokategornikoma skandinavske in ameriške free-jazz scene, Paalom Nilssnom-Loveom in Kenom Vandermarkom. Od tu naprej se zdi vsakršna nadaljnja razlaga skoraj popolnoma odveč. Morda bi lahko zaznamek naredili ob bendih, kot sta Last Exit in Naked City, češ, da tovrstno spajanje še zdaleč ni nič novega. Nadalje imajo člani zasedbe Lean Left že kar nekaj izkušenj tudi v zelo podobnih okvirih, na misel namreč kaj hitro pridejo Scorch Trio, Original Silence ter Offonoff. Slednji, v postavi Paal Nilssen-Love, Massimo Pupillo in Terrie Hessels so ravnokar izdali svojo drugo ploščo 'Slap & Tickle', ki je zvočno danes obravnavanemu koncertnemu posnetku morda še najbližje. Vseeno pa kvartet tvori svojstven, mestoma popolnoma neprebojen zvočni zid, v katerem se vsi protagonisti počutijo kot doma.

Gre torej za glasbenike, ki so pri nas stalni gostje in kot taki prepoznavni, tukajšnje publike bržkone niti ne morejo več presenetiti. A kljub temu znajo iz glasbe vedno znova iztisniti maksimum, kot izkušeni improvizatorji pa vrhov ne razširjajo po nepotrebnem. Tako se denimo tokrat često zatekajo k temam, ki aludirajo na The Thing ali The Ex, jih prepustijo trenutnemu dramatičnemu zanosu ter se drug ob drugega skoraj filigrantsko umeščajo. Dolgoletno Paalovo prakticiranje skupinske improvizacije se dodobra stopi pod sesekljanim stopicanjem domiselnih kitar ter nato ob izbruhih v HC zanosu povsem pozabi na svoje korenine. Ali pa se omenjeno pripeti poslušalcu, saj njegovo igranje izjemno lahkotno spreminja barve, s tem pa se karakterizaciji tudi spretno izmika. Ken Vandermark slišno s pritajenim zanosom smiselno zaokroža, še posebej zanimivo pa je dejstvo, da se le redko poslužuje prepihovanja, a kljub temu ohranja visok energijski nivo. In čeprav se na prvi posluh zdi, da sta kitari pomaknjeni nekoliko v ozadje, se kasneje izkaže, da ravno dvojec Hessels in Moor tke gosto tkivo, na katerega se bobni in saksofon vseskozi vežejo. Družno torej delujejo kot stari znanci, kar navsezadnje tudi so, vendar pa jih poznanstvo potiska naprej, saj že njihova osnovna glasbena drža nikoli ni bila pretirano konformna.

Tokrat obravnavani koncertni posnetek iz osrednjega nizozemskega kluba, namenjenega kreativnim godbam, Bimhuis, bo torej dobil svoje nadaljevanje tudi pri nas. Lean Left bodo namreč jutri prigrmeli v Gromko ter potencialno še okrepili vtis že tako bogate jubilejne Defonične sezone. Do takrat pa se prepustimo izbranim skladbam z dvojnega ploščka, ki kani iziti naslednji mesec pri založbi Smalltown Superjazz.

pripravil Tit Podobnik