Sreda, 25. 11. 2009
matjaž
Če greš v petek zvečer ljubimkat v malomeščanski salon s kristalnimi lestenci, sovjetskimi zastavami na steni, ki kričijo 'proletarci vseh dežel, združite se', in se med mizami v deliriju avtodestrukcijskega nagovora maje raztrgan pijanec, povrh vsega pa te poleg dveh litrov vode čaka še po špiritu dehteča vodka, potem veš, da ti je usoda naklonjena.
V petek zvečer sem znova malo tvegal in svojo najdražjo damo peljal v gledališče, na premiero kajpak. Še preden so nam odprli vrata v kavarno prestižnega hotela, sem se uspel prepričati o visokem nivoju omike s strani obiskovalcev. To je bilo mini kril, kravat, oblek, nališpanosti, parfumov. Ena sama uglajenost. Malo me je že zaskrbelo, kako bo med vsem tem videti moja izžeta pojava, da namreč ne bi prelestna spremljevalka name kratko in malo pozabila.
A če greš v petek zvečer ljubimkat v malomeščanski salon s kristalnimi lestenci, sovjetskimi zastavami na steni, ki kričijo 'proletarci vseh dežel, združite se', in se med mizami v deliriju avtodestrukcijskega nagovora maje raztrgan pijanec, povrh vsega pa te poleg dveh litrov vode čaka še po špiritu dehteča vodka, potem veš, da ti je usoda naklonjena.
Rečeno z literarno predlogo: če lahko še pred začetkom rukneš šilce vodke, je predstava najmanj kandidat za prestižne borštnike, kadar pa glavnega igralca ob samem štartu natakar vrže ven s prizorišča, je ta teatralni podvig favoriziran nominiranec za najboljšo predstavo, odkar tale skromni pivski pisec občasno prisostvuje na prestižnih premierah.
Moskva-Petuški, kratka romaneskna pesnitev Venedikta Jerofejeva, je ultimativna pijanska kronika, z objestnostjo zabeljena retorika brezdelnega, spev skrajnega, preko t.i. zdrave meje segajočega hedonizma, spisana v najboljši gogoljevski tradiciji, ob kateri se ti skozi solze v krčih smeha para srce. Primož Ekart je mož, telo in duh protagonista, avtor songov in režiser, ki jo je prepesnil v medij gledališča.
Soigralci so ga morali komirajočega na stopnicah prestopati, natakar ga je odvlekel iz scene, a vendar je zbral dovolj moči, da se je od nekje pojavil na sredi med našimi mizami. Ves zmačkan, ubožec. Ker vse predobro vem, kakšen je občutek, sem se z njim še kako uspel identificirati. Prvi kamenčki sočutja in strahu so se vsuli, napovedujoč katarzo.
V vzvišeni retoriki se je iz ust zjebano spranega obraza vsul privzdignjen govor, nekako v podobni dikciji, kot ga slišimo iz leporečnih gobcev uradnih predstavnikov ljudstva, ko ti grmijo o demokraciji, svobodi, človečanskih pravicah, ekologiji. In kot vsak izmojstren govorec je tudi Venedikt-Primož vedel, kaj hoče povedati.
Kaj neki se je sinoči zgodilo dvema dozama šentjanževca? Črna luknja v spominu, niti najmanjšega pojma o teku življenja v tem času, nič. Pred tem je pil pelinkovec. Po prvi rundi mora pojesti sendvič, če noče kozlati. Ko ga poje, lahko brez prestanka pije do devetih zvečer. Potem mora pojesti še enega. Vseeno mu je slabo, a kozla ne. Tudi, ko je z jezikom nespornega strokovnjaka to razlagal, je žvečil sendvič. In zraven seveda goltal žganjico.
Kako se je človeku zasmilil v dno duše, ko je pred tem bolehal za abstinenco in mu niso in niso hoteli točiti žganja. Zjutraj ne smejo, še portovca ne. Nato je skrivnostno odprl kovček in z njega potegnil steklenico vodke, enakobarvne kubanke, rdečega vina. Ob tem je pojasnil, kaj pravzaprav počne. Čaka na vlak.
Čaka na vlak v Petuški, kjer je njegova stasita, joškasta, oblinasta, krasna gospa božanskih gostih trepalnic, ki vase na veliko zliva hudo kapljico, čisto tako kot on, z nagnjeno glavo. V njeno čast so godci na odru urezali odo o njeni pički, o njegovi neodločenosti, v katero luknjo naj ji ga vtakne. Zanjo ima bonbone. In k svojemu sinku hoče iti, k svojemu ljubemu sinku. Zanj ima oreščke.
Spet se je pojavil natakar, znova ga je odvlekel s prizorišča. In vnovič se je primajal nazaj. Hodil je sem in tja, skakal na stole, razneženo govoril o ljubljeni ženski in sinku, skoraj na eks izpil steklenico žganega in še eno in ko je zmanjkalo, načel še vino. Seveda mu je kolega zmešal še slavne koktejle Komsomolska zvezda, Kanaanski balzam in Pasja čreva, ki vsebujejo loščilo za čevlje, lak za nohte, špirit itd. Bolj je šlo proti koncu, bolj je bil naklesan.
Med njegovim govorniškim monologom, mojstrskim pitjem, brezmejnim odpravljanjem na vlak mu družbo delajo še njegova pamet, njegovo srce, angeli. Ti mu kažejo sredinca. Tudi sfinga z golimi joški ga obišče. Vseskozi ga spremlja zvesta godba, harmonika in kitara, ki se jima vsake toliko pridruži v pesmi, prav lepo sovpadajoči z njegovo modro pripovedjo.
Vsega je enkrat konec, celo vesoljnega popivanja. Slejkoprej se zjutraj zbudiš in si obljubiš, da v življenju ne boš nikoli več pil. Petuškov ni in ni. Noč je že, on pa še vedno povsod drugod, le v Petuških ne. Gledalci so se najprej malo zgražali, nato prisrčno smejali, ko je neki gospe rekel, da ji lahko ta lep luster pade na glavo, tudi če se naliva z vodko, a da bi z veseljem sprejel luster na svoji glavi, samo naj mu že natočijo nekaj alkoholnega. Ob koncu pa so gledalci nemala utihnili.
Tolovaj na odru si je snel lasuljo, nataknil klovnovski nos in ga … zaklal. Primož-Venedikt ne bo nikoli prispel v Petuške. Obležal je tam, kjer je ležal na začetku. Njegovo poslednje momljanje je izražalo trpko žalost. Sinko ne bo dobil oreščkov… Ljubezen življenja ne naredi lahkega. Ravno zaradi ljubezni je življenje kurba.
Petkov večer je bil popoln uspeh. Najdražja dama je rekla, da jo je ta predstava ganila bolj od vseh, kar sva jih gledala. Strasten pivec sem se lahko le nasmehnil.
Vodko je pil Matjaž.
Komentarji
komentiraj >> Re: Gledališče je pijanica. Moskva-Petuški v režiji in izvedbi Primoža Ekarta s pomag
dave [29/11/2009]
Lets vodka!
odgovori >>