Prikrita diskriminacija gluhih študentov

*MINUTA POPOLNE TIŠINE*

Ne rabite preverjati, ali je kaj narobe z vašim radijskim sprejemnikom. Z minuto molka smo vam hoteli nazorno prikazati, kaj slišijo gluhi in naglušni študenti na predavanjih na fakultetah. Torej nič ali bore malo.

Res je. Ni jih mnogo. Vendar se je ravno s temi, ki jih je malo, nujno ukvarjati še več. Enako velja za gluhe osebe, ki hočejo neko primerno zaposlitev pridobiti skozi primerno izobrazbo. Težava nastane, ko se te osebe ne morejo primerno vključiti v izobraževalni sistem, predvsem visokošolskega. Na osnovnih in srednjih šolah je bojda situacija malenkost bolje urejena, fakultete pa se večinoma požvižgajo na pravice gluhih študentov.

Pravice gluhih so zapisane v zakonu o uporabi znakovnega jezika. Vendar se ga na ravni visokega in višjega šolstva pravzaprav ne upošteva. Zakaj? Že dolgih sedem let, odkar je zakon stopil v veljavo se problematika vrti v začaranem krogu. Ministrstvo krivi univerzo, univerza krivi posamezne fakultete, fakultete pa krivijo študente, češ da sami ne izrazijo svojih zahtev.

Takšno vrtenje pa prinese samo vrtoglavico, zato so se o tem na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije odločili konkretno pogovoriti. Z namenom obelodaniti problematiko so organizirali okroglo mizo. Nanjo so bili povabljeni predstavniki ministrstev, visokih in višjih šol ter sami študentje, ki so težave občutili na lastni koži. Udeležba je sicer bila, vendar nekih resnično višjih instanc ni bilo zaznati.

Kljub temu je debata izpostavila nekaj konkretnih problemov. Poglavitna tema se je vrtela okoli tolmačenja predavanj. Kot ključna napaka v sistemu se je pokazalo prav neizvajanje določil zakona. Pojavilo se je torej vprašanje, ali univerze v svoji avtonomiji dejansko lahko gredo tako daleč, da lahko kršijo tudi zakone. Profesor Stane Košir se je pridušal, da bi v zakonu morale biti opredeljene tudi kazni za neizvajanje določil in to na obeh straneh - tako fakultete kot študenta. Poleg tega je izpostavil še pomanjkanje aktivnosti samih študentov, na kar so bili podani odzivi, da študent sam ne more kaj prida storiti, lahko le poda prošnjo za obravnavo kot študenta s posebnimi potrebami.

Ta opredelitev, torej oseb s posebnimi potrebami, pa je za namene izobraževanja gluhih preveč vseobsegajoča. V to so namreč vključeni vsi invalidi, študenti z otroki, športniki, kulturniki in podobno. Torej bi bilo nujno opredeliti njihove posebne potrebe, predvsem po tolmaču, kajti le tolmač lahko dovolj nazorno predstavi profesorjeve besede v znakovnem jeziku.

Težava pa je tudi v splošnosti samega zakona. Primarna opredelitev pravic gluhih je, da bi lahko te osebe uporabljale znakovni jezik predvsem v komunikaciji z državnimi organi. Vendar je v istem členu hkrati zapisano: »Gluha oseba ima pravico uporabljati znakovni jezik tudi v vseh drugih življenjskih situacijah, v katerih bi ji gluhota pomenila oviro pri zadovoljevanju njenih potreb.« Ker se gluhi ljudje imajo vso pravico izobraževati in ker je izobraževanje potreba po novih spoznanjih, imajo torej tudi gluhi pravico do tolmača na predavanjih. Zakaj ga torej nimajo?

Nekateri so problem videli predvsem v denarju. Vendar je dejstvo, da je denarja dovolj. Ljubljanska alma mater je na primer v lanskem letu poslovala celo z dobičkom. Sredstva torej obstajajo, problem je v njihovi prerazporeditvi. Podan je bil apel na Majdo Širok z Ministrstva za visoko šolstvo, naj vzpostavijo neke vrste pritisk na univerze. Vendar se univerza avtonomno odloča tudi o razporeditvi financ.

Kje je torej moč najti rešitev? Prva rešitev je v sprostitvi sredstev, ki bi jih namensko porabile posamezne fakultete. V ta namen bi se morala vzpostaviti tudi evidenca gluhih in naglušnih študentov. Tako bi se točno vedelo, koliko denarja je potrebnega in na kak način naj se ga porabi. Druga rešitev se skriva v spremembi samega zakona, ki preveč na splošno opredeljuje pravice gluhih. Poleg tega bi morali zakonske določitve dati tudi v nove visokošolske zakone, ki so v pripravi. Pravzaprav se ravno sedaj, ko to poslušate, odvija sestanek na MVZT prav na to temo.

Drugi nivo rešitve je v vzpostavitvi sistema tolmačev na fakultetah. Tu bi morali sodelovati vsi vpleteni. Društvo gluhih in naglušnih je predlagalo, da bi pomagalo vsem študentom na fakultetah pri uveljavljanju njihovih pravic. To bi pomenilo dostop do pisnih študijskih gradiv in predvsem tolmačev na predavanjih. Tolmači, kot je povedal gluhi študent Miha, namreč niso zapravljanje, temveč povratni kapital.

V tišini razmišljal JureG.