UMMM!

Paul Dutton je človek, ki je za časa Štirih konjenikov – te štiriosebne tvorbe eksperimentalne zvočne poezije v Kanadi – delal v ozadju. Po razpadu je prišlo do tega, da je s svojo ustno eksperimentacijo prišel na nivo enega najbolj izpiljenih pihačev zraka skozi ustno votlino. Po razpadu Four Horsemenov leta 1989 osnuje svobodno improvizacijsko grupico treh z imenom CCMC. V njem si z Duttonom delita delo John Oswald na saksofonu in Majkl Snow na klavirju. Prej slišana pesem je bila z albuma Mouth Pieces: Solo Soundsinging, ki je bil izdan leta 2000.

Pri njegovem opusu imamo opravka z zvoki, ki se iz realnosti zamešajo v svet estetizacij le-njega. Duttonov svet se obregne v malenkosti in iz njih naredi dolge kompozicije, ki z izbrušeno artikulacijo – s tem mislim na nebroj zvokov, ki jih ustvarja z usti – prevzamejo poslušalca. Stvar je celo v tem, da Dutton svojega glasu ne sempla in ne uporablja efektov, kot bi morebiti slišalo nevedno uho. Gre za strejtforvard pristop v katerem slišimo točno to, kar Dutton producira pred mikrofonom. Poslušajmo še Nod to Bob!


NOD TO BOB!

Dutton pravi naslednje: Človeški glas v glasbenem smislu je zanemarjen zaradi človeške bojazni pred novimi emocijami. V tem ne gre iskati velikih besed genija, temveč občečloveško zaskrbljenost nad poplavo malih ajhmančkov, malih tehnokratov, ki zavoljo lastne karieristične povzpetnosti zanemarijo čustva. V bistvu ne gre za ljudi okoli nas, temveč za nas same, v vsakem človeku je strah pred izražanjem čustev, pred boleznijo, ki se ji reče biti opredeljen in tako dalje. Tu gre za tisto znano Ecovo, ko polemizira, da ni več možno izreči besedne zveze ljubim te. Izražanje teh čustev se mora v postmodernem času pojaviti kot citat, v stilu: Monika je rekla ljubim te. Gre za prenašanje odgovornosti, za povečujoči se strah v času, ko si oblastna moč želi vedno več strahu.