Torek, 22. 7. 2003
Dušan Šarotar, avtor dela Potapljanje na dah, se je s svojim drugim literarnim dosežkom odmaknil od romanesknega sveta in se zatekel v svet kratkih zgodb, desetero katerih je izšlo pod naslovom Mrtvi kot.
Podobno kot je junak prej omenjenega prvenca samotar na oddaljenem otoku, so tudi protagonisti teh zgodb nekakšni eksistencialni brezdomci, ki le občasno pridejo v stik s sočlovekom. Odmaknjeni od civilizacijskega utripa mest živijo kot asketi: pater Mirhol se je posvetil samostanskemu življenju, Jaki proste ure preživlja ob cesti zraven letališča, mestni samotar se zapre v stanovanje, kjer s cigareto v roki stoji na balkonu in večer za večerom opazuje mesto v temi ...
V svoji apatičnosti in pasivnosti so Šarotarjevi junaki po eni strani izrazito moderni, hkrati pa z zatekanjem v svojo notranjost, izražajo nekatere karakteristike junakov deziluzijskih romanov 19. stoletja. Na te spominjajo tudi številni lirični opisi, ki se marsikje približajo meji s fantastičnim in demonskim svetom, in zatekanje protagonistov v zanje edini obstoječi in še veljaven svet – lastno notranjost.
Prolog in epilog sta še ena stična točka Potapljanja na dah in Mrtvega kota. Prolog z naslovom Notranje dvorišče pusti, podobno kot ostale zgodbe, vtis, da gre za idilične povesti, saj zunanji svet ne predstavlja prizorišča za razgibano zunanje dogajanje. V njem nas avtor primerja s sanjalcem, ki sedeč na klopi prisloni glavo k zidu in za hip zapre oči, da bi lažje znova slišal zgodbo. Nekakšno povabilo k poslušanju torej!
Epilog Začetek zgodbe bi po mojem mnenju lahko veljal za tipičen primer Šarotarjevega načina pisanja. Po liričnih orisih vasi in narave se zaključi s prihajanjem silhuete. Videti ni ničesar ... Mogoče je le slišati žvenketanje pasje verige, saj žival sluti, da nekdo prihaja.
Šarotar v vsaki zgodbi ustvari podobno situacijo. Lahko bi rekla, da z vpeljavo neznanega in skrivnostnega – ki jo npr. v epilogu predstavlja obris nekoga, ki se nam bliža, kulminira potek dogajanja prav v vrh. Bralec dobi občutek, da se bo navsezadnje vendarle nekaj zgodilo ... A ne, ne zgodi se prav nič! Zgodbe se nepričakovano zaključijo s konci odprtega tipa.
Pisatelj tovrstni način pripovedovanja verjetno uporablja za poigravanje z bralčevim horizontom pričakovanja, a ker se le-to v vsaki zgodbi dogodi na podoben način, imajo te zelo podobno strukturo in postanejo malce monotone.
Izjema je morda zgodba Na previsu, v kateri se starec Benjamin po ženini smrti preda vzreji mačk, posebno skrb pa posveča skrivnostnemu belemu mačku. V skrbi zanj starec spozna svoje življenjsko poslanstvo. Povsem nejasno je, ali gre zgolj za blodnje ostarelega samotarja ali pa se nahajamo v svetu, v katerem maček predstavlja odposlanca nadnaravnega sveta. Atmosfera negotovosti se še potencira ob vprašanju, kam je izginilo truplo Benjaminove žene oziroma kam jo je starec pokopal, če jo sploh je, in kakšno zvezo ima to s poslanstvom mačje vzreje.
Skratka kup postavljenih in neodgovorjenih vprašanj hkrati. Zdi se, da je poanta Šarotarjevega pisanja ravno v manipuliranju z bralčevim horizontom pričakovanja, ki v množici vprašanj, ki se nam pojavljajo pri branju, še potencira absurdnost in bizarnost.
Lahko se postavimo na stališče, ki zagovarja, da umetnost vprašanja le postavlja in nanje ne more podati končnega odgovora. A ta nedefiniranost ad infinitum in relativnost, ki sta tako zelo značilni za postmodernistično pisanje, se ob natančnem premisleku vendarle ne zdita osrčje Šarotarjevih zgodb. Za Šarotarjev literarni svet sta značilna odtujenost od konkretnih družbenih situacij in usmerjenost k nadnaravnim silam – kar spominja na Maeterlinckovo, ali bolje rečeno simbolistično literaturo. Avtor je hkrati fasciniran nad nekaterimi dosežki civilizacije in ravno tu poda svoje stališče do sveta.
Objekta te očaranosti sta predvsem pristanišče in njegova sodobna različica – letališče, ki simbolizirata odhajanje in prihajanje oziroma sta nekakšen šiv med domačnostjo in tujostjo. Občudovanje teh dveh »pristanišč« najbolje pride do izraza v zgodbi Vrnitev, v kateri dogajanje paralelno poteka na štirih prizoroiščih: v avionu, ob letališču, v kontrolnem stolpu in na poti na letališče. Opis instrumentov, nad katerimi bdijo kontrolorji je gotovo eden izmed najfamoznejših v celotni zbirki. Velika potrpežljivost in senzibilnost, s katerima se avtor loti vsakokratnega opisovanja bodisi letališča bodisi pristanišča pa morda vendarle kažeta na osrednjo tematiko, ki jo Šarotar premleva v svojih zgodbah – eksistencialno domotožje.
Atmosfera eksistencialne negotovosti in brezdomnosti Dušana Šarotarja po eni strani povezuje z drugimi avtorji njegove generacije, hkrati pa se s svojim odmikom od konkretnega sveta in z usmerjenostjo k vprašanjem, ki iščejo odgovore onkraj konkretnega prostora in časa, od njih močno razlikuje. V upanju, da bo nekoč našel odgovor, svoja vprašanja naslavja na vesolje in kot pravi že na začetku Mrtvega kota »Vsa vesoljna ozvezdja so tvoja, so v tebi; zunaj tvoje ljubezni so povsem nestvarna.«*
Komentarji
komentiraj >>