»Dober dan, kaj bo dobrega? Takole imamo danes…« je ponavadi uvodni stavek, ki vam ga nameni glavni in po večkratnem opazovanju sodeč edini natakar okrepčevalnice Stadra. Tja smo se tokrat odpravili napolnit želodčiče s kritično distanco.
Lokacija je dokaj simpatična. Kakšnih 37 sekund hitre hoje oziroma 56 sekund malce počasnejše hoje od stavbe ljubljanske Univerze. Praktično zraven Zvezda parka oziroma gradbišča Zvezda.
Že pred vhodom stoji tabla z opisom menijev tistega dne. Zelo všečno, saj se že ob mimohodu lahko odločite, ali so vas danes prepričali. Ponavadi imate na voljo vsaj 5 vegetarijanskih menijev, nekaj pa jih je tudi malce bolj mesnih. Spet super, saj to združuje ljudi, ki kategorično zavračajo eno ali drugo možnost in so obsojeni na neprehranjevalni način druženja.
Ne lažimo si, tudi tu je v vročih urah kosil ponavadi gneča. Vendar so si v Stadri - za razliko od večine drugih študentskih restavracij - domislili odličen sistem za večjo pretočnost ljudi. Vstopiš, pogledaš, kje je še kak prostor, prijazno pozdraviš že jedoče in se usedeš. Torej, ni ti potrebno čakati, da tisti, ki sedi sam za največjo mizo, popije še kis, ki je ostal od solate. Kljub pestrosti skupinic in posameznikov za mizo ta heterogenost nikakor ne ovira pri zaupnih pomenkih.
Ob naročilu hrane zgoraj omenjeni, vedno prijazni natakar pomaga pri izbiri s slikovitimi opisi. Kljub zasedenosti vseh stolov pa na hrano tudi tokrat ni bilo treba čakati dlje kot slabih 10 minut. Kruleč želodec je najprej zalila sojina juha. Solidno, prebavljivo, ne pa ravno kulinarični presežek. Ob pikanju solatke se poleg nasmeška ob mizi prikaže krožnik s krompirjevo šaro. Šlo je za nekakšen krompirjasto-zelenjavni zdriz, ki niti ni bil napačen. Morda bi s kapljico ali prahcem kakšne pikantne začimbe šara zaživela v vsej svoji opojnosti. Žirija si je nato dovolila še malce prebrskati sosedov krožnik z menijem, ki je vseboval žitni polpet s sočno omakico, rižem ter krompirjem. Oh in sploh. Slovenska fovšija sosedu v »hard core« verziji.
Pri izmenjavi računa za bone te že tretjič omenjeni najprijaznejši natakar ponavadi vpraša, kako je bilo. Tudi če niste najbolj navdušeni, vam mehko študentsko srce ne dopušča, da ob tolikšni meri gostoljubnosti ne bi rekli, da je bilo kosilo naravnost odlično.
Na kratko - menijev je veliko, vsaj eden je vedno enkratno neverjetno dober. Ali se boste danes nabasali, pa je le vprašanje sreče študentske opoteče.
Prehrambeni utrip Stadre je skušala povzeti Julija Somrak.
Komentarji
komentiraj >>