Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
5-krat 10 min vzhodno = 50 min kamorkoli (4368 bralcev)
Ponedeljek, 30. 11. 2009
katjaČ



10 min vzhodno smo potovali prejšpnji teden - natančneje v prenovljeni in ravnokar odprti zavod Španski borci, kjer je En Knap group postregel s svojo prvo novo produkcijo na novi lokaciji...
Kolikšen premik v geografski širini znaša 5 x 10 min vzhodno? Tako bi lahko prevedli »nalogo«, ki jo je prva sodobno-plesna profesionalna repertoarna skupina En Knap Group predstavila gledalcem v svoji prvi novi produkciji v zavodu Španski Borci.

Soustanovitelj in idejni vodja skupine, Iztok Kovač, je tako ponovno tudi na konceptualni ravni izkazal že v svoji plesni tehniki prisotno ljubezen do zastavljanja in reševanja formalnih nalog. Tokrat je z mlado skupino plesalcev sebi, trem koreografom in režiserju iz vzhodnoevropskih držav zastavil nalogo v formalni okvir desetih minut postaviti predstavo na temo časa.

Verjetno produkcijsko diktirana formalna naloga - 50 minut je namreč ravno povprečna dolžina sodobno-plesne predstave - tako dobi tudi vsebinski in konceptualni okvir. Kako so torej posamezni avtorji reševali zadano nalogo soočanja s časom, ki v predstavi postane forma in sporočilo hkrati?
Povsem nevzhodnoevropsko je k temu pristopil madžarski koreograf La'szlo' Hudi v uvodnih 10 min s Pino Bausch. Začetno doživeto petje utopične pesmi Somewhere over the rainbow igralke v večerni toaleti ironizira razkritje njene skoraj gole zadnjice ob njenem odhodu z odra. V pesmi ves čas prisotno momljanje akterja nato prerase v ponovitve naracije akcij iz trenutka zasebnega življenja slavne koreografinje in plesalke, ki se zaključi s stavkom »I don't know who I am anymore, I used to be Pina Bausch«.

Konflikt med moškim telesom in ženskim likom skoraj bauschevsko izpostavlja fiktivnost odrskega prikaza. Temu sledi sorodna destrukcija fiktivne odrske gestike z rekonstrukcijami repertoarnih sekvenc ekspresionističnega plesa Bauscheve ob simultanem gledanju videa. Zaključna scena joka vseh akterjev ob vtiranju čebule v oči dodatno ironizira fiktivno odrsko patetiko z realno (bolečo) telesno reakcijo. Hudi nam ponudi 10 humornih minut hommagea ikoni sodobnega plesa z njej lastno skoraj avto-ironično metodo.

Veliko bolj formalno si svojih 9.24 minut zastavi romunska zvezda slovenskega baleta, Edvard Clug. Mladi En Knapovci v parih izvajajo za Cluga razmeroma tipično hlastajočo koreografijo nenehnih bojev, »merjenj« telesa in nenadnih zbližanj ter zaustavitev. Baletnim gibom sicer tuja sodobno-plesno trenirana telesa En Knapovcev ustvarijo presenetljivo sveže sekvence in s strani Cluga ne tako zelo repetitivne gibe. Ponavljajo pa zanj stalno temo nenehnega erotičnega agóna med spoloma, ki mu nobena časovna omejitev ne more zadati konca.

To temo sprva nadaljujejo tudi Fragmenti Smiljane Abramović-Milković. Dva para plesalk in plesalcev s spojem teles v objemu pod majico ali z nošenjem »štupo ramo« ter s fluidno ročno gestiko ustvarjajo nova telesa, ki asociativno spominjajo na štiriročna hindu božanstva ali Platonov mit o androginih.

Počasni intimni čas dveh teles v ljubezenskem objemu ob tihem zvoku kapelj nato prekinjajo kolektivne mahinalne ponavljajoče se plesne sekvence. Te ob agresivni godalni glasbi in zvoku vojaške piščalke delujejo kot ideološko uniformirani gibi delavskih socialističnih ali sodobnih kapitalističnih teles, ki poniknejo v kolektivni neprepoznavnosti osebnega giba pod vplivom diktata stroja ali vojske. Posameznik tako ostaja skrit v nihanju med zasebnim časom stopitve v dvoje in javnim časom potopitve v kolektiv.

Morda gibalno najbolj virtuozno, zato pa asociativno najbolj prazno deluje Pot domov samega Iztoka Kovača, ki nas dejansko povrne k izvoru En Knapa – k že premnogokrat videni shematski kombinatoriki giba med kontaktno improvizacijo in rudarsko mahinalnostjo.

Če je Clugov sicer že preveč ponavljajoči se repertoar ob soočenju z zanj nevajenimi telesi proizvedel sveže učinke, deluje izvajanje En Knapovcem že znanih Kovačevih gibov sicer virtuozno, a neinovativno. 10 minut tako postane zgolj abstrakten čas, formalni okvir, ki se izteče v tiktakanju glasbe ob zaustavitvi plesalcev.

Veliko bolj gibalno-gledališko, referencialno in teoretsko polnih 10 minut nam ponudi režiser Aleš Berger z Yves Klein Poljublja Đurđico Bjedov. Video posnetke zmagovalnega plavalnega kroga slavne jugoslovanske olimpijske rekorderke iz leta ’68, ki ga meri strogi kronometer, zrcalijo akterji v delavskih predpasnikih z robotiziranimi gibi.

Deleuzev citat na platnu nas opozori na primarni izvor časa v rotaciji planetov, torej v gibu. V nasprotju s tem deluje paradoksna časovno-hierarhična inverzija, ki gib človeškega telesa podredi diktaturi časa, nenaravno. Pa naj nastopi v podobi delavskih strojev v socialistični ali v kapitalistični tovarni ali v podobi nematerialnih strojev sodobnega postfordističnega dela, ki naša telesa izčrpa v nenehnem treningu za najboljši performans, rekordno zmago v socialnem agónu.

Drugačno dimenzijo prinesejo citati o barvi kot svobodi razvpitega slikarja 20. stoletja Yvesa Kleina, ki je ustvarjal razstave z enobarvnimi modrimi platni in gola telesa uporabljal kot čopiče. Njegovo utopijo realizirajo akterji: ob počasnem, naravnem tempu gola telesa odenejo v rdečo barvo ter jih osvobodijo diktature delavskih oblek in časa-kapitala.

10 min vzhodno pa se glede na pričakovanja iz najave z izjemo zadnjih desetih minut vzhodno morda premalo pomakne. Celoten projekt se zdi namreč še kako podvržen diktatu časa-kapitala, in to ne le zaradi formalne produkcijske omejitve na 50 minut, ki diktira zastavljeno nalogo.

Problematičnost razumevanja časa v postsocialističnih državah kot nakazana tema - problem razkrivanja osebnega spomina izpod ideoloških preprog kolektivnega, problem ustvarjanja osebne zgodovine, problem vtisa, da se je »čas ustavil« in podobno - se namreč zdi bolj marketinška poteza, ki sovpada z obletnico padca Berlinskega zidu, kakor pa resnični vsebinski povod za projekt.

V kolikor odmislimo tovrstne vsebinske očitke, pa se lahko za 5-krat 10 minut podamo na razmeroma sveža potovanja - če ne že vzhodno, pa vsaj v vrtince možnih asociativnih razumevanj časovnih dimenzij.

Brez potovanja si je čas krajšala Katja Čičigoj.


Komentarji
komentiraj >>