Eden izmed redkih specializiranih filmskih festivalov na Slovenskem ravno te dni prikazuje pester izbor gejevskega in lezbičnega filma, ki se v tokratni ediciji med drugim posveča pojavu neokonzervativne politike v vzhodni Evropi in reprezentaciji homoseksualnosti v slovenskem oziroma jugoslovanskem filmu.

Poleg tega se v naslednjih dneh v Kinoteki in spremljajočim projekcijam v Celju in Mariboru obeta še nekaj zanimivih naslovov: dokumentarni film Dobri Američan o moški prostituciji, film Romski fantje in Rojeni leta 68 o življenju treh posameznikov v komuni. Danes na veseli dan kulture pa bo na voljo brezplačna projekcija Viscontijeve Smrti v Benetkah.

Duletičev kratki film Tovariši iz leta 1964 o velenjskih rudarjih ali Hladnikova Maškarada iz leta '71 sta v aktualnem razgledu na zgodovino filma razgrnila bolj ali manj diskretne elemente homoseksualnosti. Vojko Duletič je po naročilu posnel visoko stiliziran film o gojencih velenjske rudarske šole, kjer občutljivo oko lahko opazi zgolj drobne namige na več kot samo tovariški odnos med fanti, čeprav je avtor za svoje filme trdil, da so vsi po vrsti vsaj malo homo.

Erotična antivojna drama Maškarada je v integralni festivalski verziji pokazala več kože in homoerotike, kot jo je čas socializma želel videti in je bil zaradi tega film ob izidu skrajšan za dvajset minut. Direktor Gantar kot glava premožne predmestne družine je v prostem času lovec na divjad in soprog ženi Dini, ki pomanjkanje ljubezni kompenzira s študentom Luko. Medtem njun mladoletni sin fantazira o moških – še najrajši o Luki, ki postane njegov inštruktor matematike. V tej dramatični inscenaciji se je znašel takratni duh pacifizma, kanček hipijevske porno estetike in do komičnosti poudarjen čut za knjižno slovenščino. Vse to je iz filma napravilo svojevrsten geek kult, ki je bil uvrščen celo med kultne filme svetovne kinematografije.

Sprva zgolj sramežljivi prikazi homoerotike, ali omembe homoseksualnosti v filmih nasploh, se v postsocialističnih družbah lahko gledajo s priokusom grenkobe, ki jo najbolje ubesedijo izkušnje nekaterih sogovornikov iz dokumentarnega filma o lani nasilno prekinjenem prvem Queer festivalu v Sarajevu. Svetlane in Cece, ki so med drugim pomagale organizirati festival, naj bi po eni izmed nacionalističnih teorij zarot plačevala Srbija, seveda z namenom, da bi zastrupljali bošnjaški narod. Verski fundamentalisti, huligani in ostali farizeji iz sfere oblasti so v prikazanih argumentih dosledno izhajali iz lastnega cerebralnega deficita, ko so skušali legitimirati napad na Queer festival in izgon queer populacije iz javne sfere.

Da pojav nacionalističnih ali odkrito fašističnih skupin na prostorih postsocialistične in postkomunistične Evrope ni naključje, temveč zgolj razsežnost reakcionarne ideologije, priča tudi britanski dokumentarni film Onkraj rožnate zavese in najbolj plastično tudi parade v Zagrebu, Beogradu ali pa nedavni napad na cafe Open. „Hladnovojni“ izraz železna zavesa je glede na počasno sprejemanje homoseksualnosti v vzhodnih državah Evrope moč nadomestiti tudi z rožnato zaveso, ki loči geje od pedrov, vsakdanje od nenormalnih, zdrave od bolnih. V skladu z družbeno resignacijo, ki smo ji priča s porastom verskih fundamentalizmov in nacionalizmov, lahko sklepamo, da nacionalizem in homofobija vedno odlično shajata skupaj.

In kakšna je torej vloga politike identitet festivala gejevskega in lezbičnega filma v družbeni klimi, ki še ni povsem zrela za spremembe? Predvsem gre za reprezentacijo podob homoseksualnosti, saj se smatra, da le-te v medijski krajini preveč redko priplavajo na površje, če pa že, potem pa pogosto v stereotipnih kontekstih. Odtod oznaka gejevskega in lezbičnega filma, ki sama po sebi še ne označuje določenega filmskega žanra z njemu lastnimi narativnimi ali formalnimi značilnostmi. Vsak transgresivni gejevski in lezbični filmski festival mora torej stremeti k samoukinitvi, proč od tolerirane manjšine ter k vključitvi v redne festivalske in kino programe. Do takrat ga je potrebno subvertirati od znotraj in z rekrutacijo prijateljev, prijateljic, fantov, punc, soprogov, soprog, mam in očetov, saj kot tak z »zainteresirano javnostjo« prepriča lahko le prepričane. Ali kot bi rekel Štefančičev Marcel - na potezi so heteroseksualci in njihov coming out.

Na neudobnih stolih Kinoteke je za RŠ posedal Dare P.