Sodobna finska proza

Čeprav je Finsko na začetku 90. let prejšnjega stoletja najbolj zaznamovala gospodarska kriza ter z njo povezana brezposelnost, od sredine desetletja dalje pa vstop v Evropsko unijo in nagla gospodarska rast, močno povezana s finsko zgodbo o uspehu, podjetjem Nokia, se te teme v književnosti v zadnjem desetletju 20. stoletja niso bistveno odražale. Namesto tega se je še vedno največ pisalo o preseljevanju iz podeželja v mesto in drugi svetovni vojni, pa tudi o zgodovini in filozofiji. Tako je s svojimi, pretežno vojnimi romani vse do danes ostal popularen eden izmed predstavnikov starejše generacije pisateljev, Antti Tuuri.

V zadnjem desetletju je prozno ustvarjanje na Finskem tako raznoliko, da bi težko govorili zgolj o enem ali dveh izrazitih trendih. Po besedah Marie Antas iz Centra za finsko književnost FILI naj bi bili v zadnjem času popularni predvsem detektivski in kriminalni romani. V sodobni književnosti se pogosto obravnava tudi medije in njihovo neiskrenost, medosebne in družinske odnose, medtem ko v vlogah literarnih likov velikokrat nastopajo jezne in žalostne ženske ter komični moški. V ospredju so še bolezen in življenje v bolnišnici ter medkulturnost in vera, vse skupaj pa je nemalokrat začinjeno z dobro mero črnega humorja.

Finci radi in veliko berejo. Pomembna značilnost njihovega založništva je visok delež domače literature. Ta že od tridesetih let 20. stoletja dalje obsega približno tri četrtine vseh izdanih naslovov. Kljub temu pa število prevedenih tujih avtorjev v finščino narašča in se danes giblje okoli dvajsetih odstotkov. Ne glede na velik delež domače literature v knjigotržnem prostoru, finska književnost v tujini dolgo časa ni bila preveč dobro poznana. Tradicionalno najbolj prevajani deli sta finski narodni ep Kalevala in vojni roman Neznani vojak (Tuntematon sotilas) pisatelja Väinöja Linne. Obe deli lahko prebiramo tudi v slovenščini v prevodu Jelke Ovaska. Od sodobnih pisateljev se je, prav tako kot v Sloveniji, tudi v drugih evropskih državah zelo uveljavil Arto Paasilinna. V Franciji so na primer prodali več kot stotisoč izvodov njegovega dela Zajčje leto (Jäniksen vuosi), pa tudi v drugih državah je Paasilinna eno največjih imen sodobne finske literature.

Ko govorimo o uspehih finske književnosti doma in v tujini, ne smemo prezreti pisateljic. Odkar so leta 1984 začeli podeljevati nagrado finlandia za najboljše literarno delo (kasneje za najboljši roman), so bile prejemnice kar desetkrat ženske. Med uveljavljenimi ženskimi pisateljskimi imeni velja omeniti Roso Liksom, Leeno Krohn in Pirkko Saisio, pa Johanno Sinisalo, ki je leta 2000 prejela finlandio za roman Šele po koncu sončeve poti (Ennen päivänlaskua en voi), prvo delo z elementi znanstvene fantastike, nagrajeno s tem priznanjem. V slovenščini je roman izšel leta 2008 pri založbi Modrijan v zbirki Euroman. Leta 2008 je to prestižno nagrado prav tako prejela ženska: Sofi Oksanen za roman Očiščenje (Puhdistus), s katerim je podrla vse rekorde prodaje.

V zadnjih petih do desetih letih je bilo na Finskem, kjer število pisateljic danes dosega število pisateljev, veliko govora o t.i. ženski in moški književnosti. Seveda so se takoj razvnele tudi polemike o tem, kaj ta dva pojma sploh pomenita. Ali lahko vsako knjigo, ki jo napiše ženska avtorica, kar takoj označimo kot žensko književnost? Spol pišočega je sicer ključnega pomena, a prav tako je pomembno, da je opisana izkušnja sveta v delu bistveno določena kot moška ali ženska. Kot glavno predstavnico ženske književnosti se ponavadi omenja Anno-Leeno Härkönen, ki piše lahkotnejšo literaturo z ženske perspektive. V svojih delih govori o usklajevanju materinstva in kariere, težavah z zanositvijo ter partnerskih odnosih in spolnosti.

V delih predstavnikov moške književnosti sta, poleg opisane izkušnje sveta z gledišča moškega, pogosta še realističen slog in kratki, jedrnati stavki. V zadnjem desetletju se je pojavilo precej odmevnih literarnih del, ki problematizirajo vlogo moškega v sodobni finski družbi. Eden od najvidnejših predstavnikov t.i. moške književnosti na Finskem je Kari Hotakainen. Za glavnega junaka v svojem, s finlandio nagrajenem romanu Ulica okopov (Juoksuhaudantie), je Hotakainen postavil Mattija Virtanena, ki izgublja boj na fronti družinskega življenja. Matti je poskušal biti vzoren mož in družinski oče, pospravljal je, kuhal in bral hčerki pravljice za lahko noč. A prav zato je v ženinih očeh iz dneva v dan izgubljal veljavo, saj je prenehal biti pravi moški. Ko se žena loči in s sabo odpelje hčerko, se mu življenje obrne na glavo, kar ima zanj in za njegovo okolico usodne posledice.
Poleg Karija Hotakainena so tipični predstavniki moške književnosti še Jari Tervo, Hannu Raittila, Juha Seppälä in pa avtor, s katerim se bomo podrobneje seznanili v tej oddaji, Petri Tamminen.

Petri Tamminen

Petri Tamminen se je rodil leta 1966 in leta 1995 diplomiral iz množičnih komunikacij na Fakulteti za družbene vede na Univerzi v Tampereju. Nato je nekaj let delal kot novinar za časopis občine Salo. Kmalu je ugotovil, da bi se rad povsem posvetil pisanju, a trajalo je približno šest do sedem let, preden je našel svoj slog pisanja. Ta je izredno zgoščen, stavki so kratki, zgodbe ponavadi ne obsegajo več kot ene strani. Do sedaj je Tamminen izdal štiri kratkoprozne zbirke: Življenja (Elämiä, 1994), Hrepenenje moškega (Miehen ikävä, 1997), Skrivačeva zemlja (Piiloutujan maa, 2002) in Spomini (Muistelmat, 2004) ter tri romane. Izbor njegove kratke proze z naslovom Skrivališča bo izšel letos pri založbi LUD Literatura v zbirki Stopinje.

V nocojšnji oddaji bomo predstavili nekaj kratkih zgodb iz pisateljeve druge kratkoprozne zbirke z naslovom Miehen ikävä oziroma v slovenskem prevodu Hrepenenje moškega, ki je izšla leta 1997 pri založbi Otava. V njej se je avtor povsem posvetil svoji priljubljeni temi, ki je na tak ali drugačen način prisotna v vseh njegovih zgodbah: finskemu moškemu. Sam pravi, da je veliko pisal o moških in njihovih življenjskih usodah, saj je na njih pogosto nekaj ganljivega in tragikomičnega. Svoje moške ali fantovske like včasih izriše v okolju, ki je zanje tipično in hkrati prikaže njihovo vsakdanje življenje, skrbi in upe, ki so, roko na srce, pogosto prav po finsko bizarni, spet drugič jih postavi v položaj, ki je zanje neobičajen in v katerem se ne znajdejo najbolje.

Tamminen je izvrsten v opisovanju podrobnosti, na Finskem je poznan tudi kot mojster lakoničnega humorja. Ob prebiranju njegovih zgodb začutimo, da si je upal stvari povedati takšne, kot so - resnica je včasih lahko tudi nekoliko neprijetna, nikakor pa nas ne bo pustila hladnih.

Cikel o sodobni finski prozi je finančno podprlo tudi Veleposlaništvo Finske.