Konec novembra so se v organizaciji Društva novinarjev Slovenije odvili že tradicionalni Novinarski dnevi. Dogodek služi užitju enormnih količin alkohola in izbranih jedi, a tudi - kar je skoraj bolj pomembno – samorefleksiji novinarskega ceha. Letos sta prevladovali dve temi in sicer vprašanje politične angažiranosti novinarjev ter banalizacija medijev. Do katere točke ima lahko novinar politično stališče in kako se profesionalno spopasti z lastnimi političnimi preferencami, sta dve od večnih vprašanj, ki begajo tako same novinarje kot zunanje opazovalce. Obstaja sicer širše soglasje, da imajo novinarji neizbežno tudi političen »statement«, ki je celo dobrodošel, na žalost pa je velikokrat neizbežen tudi negativen učinek le-tega na delo posameznega novinarja ali novinarke.

Udeleženka okrogle mize na to temo, Dnevnikova novinarka Ranka Ivelja, je opozorila na neprijetno situacijo, v kateri se nahajajo mlajši in manj izkušeni novinarji ter opozorila na probleme povezane z uredniki, ki novincem ne stojijo ob strani. Za to je vzela kot primer novinarja RTV Slovenija Mateja Hlebša ter njegovo poročanje o podjetju Ultra in njegovih kreditih pri Novi ljubljanski banki:



Kolumnist istega časopisa ter profesor socialne in politične psihologije, Vlado Miheljak, je takole izpostavil temeljno vprašanje, iz katerega izhajajo vse nadaljnje dileme:



Miheljak opozarja tudi na pasti politične neopredeljenosti pri novinarjih, kar lahko povzroči še hujše neprofesionalnosti:



Miha Lampreht, novinar RTV-ja, poudarja, da se poklic novinarja jemlje preveč zlahka in dodaja, da je novinarstvo nenehna hoja med bordelom in oltarjem:



Zgovoren primer dojemanja združljivosti novinarstva in jasne politične opredelitve ter aktivnosti je primer Mirjam Muženič, dolgoletne dopisnice nacionalke iz Trsta. Muženič je bila suspendirana zaradi kandidiranja na listi LDS na evropskih volitvah. Udeleženci okrogle mize so kolegico Muženič branili, Ranka Ivelja pa je ocenila, da je bolj nevarno od pečanja s politiko ukvarjanje s PR-ovstvom:



Profesorica na Fakulteti za družbene vede Karmen Erjavec, ki poučuje predmet Vzgoja za medije, opozarja na prepletenost političnih in ekonomskih elit ter novinarstva.



Za novinarsko delo je izjemnega pomena odnos urednik–novinar. Omenjena je že bila ključnost dobrega urednikovanja z vidika motivacije novinarjev, izpostavlja pa se tudi odnos na ravni političnih stališč. Se lahko stališče odgovornega urednika tretira kot stališče celega medija? In če, kako vpliva odnos urednika do specifične politične teme na pisanje posameznih novinarjev do iste teme? Kako se novinar izrazi, ko urednik že objavi svoje stališče? Dragica Korade z Večera:



Vprašanje politizacije medijev pa je sekundarnega pomena, če se novinarji in novinarke ne bodo znali upreti vztrajni banalizaciji tako vsebin kot pristopa k le-tem. Jože Vogrinc, sociolog medijev z ljubljanske Filozofske fakultete, meni, da se je trivializacija resnih tem globoko zajedla v slovenske medije. Kot primer navaja pripravljenost politikov na nastop v oddaji Piramida, iz česar sledi, da lahko premiera na funkciji zamenja tudi porno zvezda. Vogrinc izpostavlja vprašanje, zakaj mediji sploh obstajajo in kje so zgodovinski razlogi, da je položaj takšen, kakršen je:



Karmen Erjavec se je dotaknila vprašanja netransparentnosti lastnikov medijev in ga izpostavila kot ključen problem domačega novinarstva, ni pa pozabila niti na slabosti samih novinarjev:



Mirko Štular, odgovorni urednik na Valu 202, opozarja na finančne pritiske, na kar se nekateri uredniki odzovejo z banalizacijo vsebin. Štularju se zdi posebej problematično, da resni mediji z namenom višanja ratingov prevzemajo vzorce, ki so zelo prisotni v komercialnih medijih:



Ratingov se je dotaknil tudi sociolog Vogrinc, ki meni, da so takšni pokazatelji absolutno precenjeni. Rating je uveljavljen način komuniciranja med oglaševalci in komercialnimi mediji v nekem homogenem okolju. Zaradi segmentacije publike in ignoriranja oglasov s strani publike pa ratingi ne morejo več povedati popolnoma nič. Vogrinc je do domačih medijev oster in dodaja, da je smer, v katero medije pelje pristanek na banalizacijo, pogubna za sam obstoj javnosti:



Bodimo državotvorni in za konec ponudimo rešitev vsaj za vprašanje banalizacije medijev. Erjavec vidi možen izhod iz začaranega kroga tako:

ŠE ODDAJA V CELOTI:

Zeitgeist je pripravil Boris.