Četrtek, 10. 12. 2009
primozv
Primož Vozelj recenzira prvenec kalifornijskega (moškega) dvojca imenovanega Girls (v celoti!)
Ni povsem jasno, zakaj se je dvojec, ki ga sestavljata avtor pesmi Christopher Owens in Chet "JR" White odločil za takšno ime benda in prvenca. Je že res, da se ob tem privzdigne marsikatera obrv, pa tudi da je zaradi tega malce otežkočeno nelegalno pretakanje njune glasbe z interneta. Zgolj za primerjavo: če ob besedah »beatles« in »revolver« Google izstreli dobra 2 milijona zadetkov in kombinacija »beach boys pet sounds« pristane pri 16 milijonih, sta Owens in White s 112 milijoni postavila rekord, ki ga bo težko podreti. Sicer pa tole ni edina reč zaradi katere Girls štrlita iz povprečja glasbenikov aktualne indie-folk-rock scene. Plošča Girls je zanimiva tudi v tem, da jo je napisal človek, ki v mladosti praktično ni imel stika z glasbo. Glavni protagonist dvojca, Christopher Owens, je bil namreč rojen v posthipijevski radikalen verski kult imenovan Children of God, v katerem so bivši otroci cvetja svoje otroke vzgajali v popolni izolaciji od zunanjega sveta, kar je vključevalo tudi prepoved poslušanja glasbe, z izjemo popevk o Jezusu, ki so jih igrali in snemali člani kulta.
Tele Tolpe bumov nocoj ne bi bilo, če ne bi Christopher Owens, pri šestnajstih letih, sicer enkrat sredi devetdestih let, v takrat še rosno mladi Sloveniji dokončno spoznal, da otroci boga niso tako zelo drugačnih od ostalih, izstopil iz kulta, zapustil mamo ter kupil letalsko karto za Združene Države Amerike, v katerih ni bil vse od svojega enega leta starosti. Zgolj predstavljamo si lahko kakšen šok je zanj pomenila vrnitev v »normalno« Ameriko, se je pa Owens tudi tej »normalnosti« odpovedal precej kmalu, ko je v Kaliforniji spoznal enega večjih odpiljencev med glasbeniki Ariela Pinka in z njim nekaj časa celo igral v bendu Holy Shit.
No glede na vse to, je plošča Album po zvoku presenetljivo aktualno zveneča, kar pa je bržkone zasluga vsesplošnega trenda vračanja zvoka, ki so ga v šestdesetih letih definirali bendi na nam oddaljenejši izmed ameriških obal. Zasanjano, vase in v odmev potopljeno pop godbo, ki jo v zadnjih par letih pospešeno iz naftalina vleče cel kup zasedb, med drugimi tudi Girls najbolj podobno zveneči dvojec Beach House, sta Girls oziroma natančneje druga polovica dvojca Chet "JR" White, ki je ploščo produciral, obogatila z vsemi mogočimi zvočnimi pristopi, zaradi česar Album ni tako koherenten, kot bi lahko bil. Eden teh vplivov, ki ga je moč slišati v par komadih je tudi shogaze, zaradi česar se je na Girls že prilepila, vsaj kar se mene tiče, precej posrečena skovanka folkgaze.
Če gre plošči kaj očitati, je to že omenjeno pomanjkanje skupne note. Med sicer odlične skladbe je vrinjenih nekaj, za katere bi si želel, da jih tam ne bi bilo. Ne ker ne bi bile dobre, vsi vemo da praktično ne obstaja album, na katerem bi bile vse skladbe enako dobre, temveč ker zvočno toliko izstopajo, da prekinjajo atmosfero, ki jo Girls vzpostavita v najboljših trenutkih. Največji tovrstni biser je sedemminutni Hellhole Ratrace, s pretresljivim avtobiografskim besedilom, ki bi mirno lahko nadomestilo tekst, ki ga pravkar poslušate. Hipnotično repetitiven šlager, je vse od začetka podložen s subtilnim dronom, ki se ga sprva niti ne zavedaš, nato pa se skozi vseh sedem minut stopnjuje v veliko finale. Podobno sta se Girls lotila še ene šlagerice imenovane Lauren Marie, ko res depresivno zveneče klaviature uravnotežijo po šestdesetih letih zaudarjajočo kitaro. Vse to pa je verjetno premalo za opazen preboj Girls, saj je širše gledano, pa naj se še tako grdo sliši, tovrstne godbe dandanes v izobilju in če nisi prvi, je včasih isto, kot da te ni.
Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>