Mladi Alex s svojo tolpo v belem, ta futuristična prapodoba madostniškega nasilja in čistega nihilizma, je kljub brutalnosti ali pa prav zaradi nje že od nekdaj predstavljala ključno mesto generacijske identifikacije.
Kako pa ga predstavi Matjaž Pograjc v gledališki interpretaciji Peklenske pomaranče?
Uprizoriti dramatizacijo kultnega literarnega dela predstavlja svojevrsten izziv. Če na ta kult navržemo še predhodno kultno filmsko različico že spet kultnega režiserja Stanleya Kubricka, se možnost presežnih vpisov preko tolikšne kopice kultnega pač zmanjšuje in to bržkone sorazmerno s količino tega kultnega. Koliko tovrstnih plastenj kultnega lahko zdrži ena predstava, je v Mladinskem gledališču preverjal Matjaž Pograjc. Govorimo pa seveda o Burgessovi Peklenski pomaranči.
Iteracija dotične besede »kultno«, ki si jo, poslušalec, najbrž opazil kot distrakcijo, pa čudovito učinkuje tudi kot propaganda. In res - v Mladincu ne pomnijo tolikšnega povpraševanja za kako predstavo celo še pred premierno uprizoritvijo. Mladi Alex s svojo tolpo v belem, ta futuristična prapodoba madostniškega nasilja in čistega nihilizma, je kljub brutalnosti ali pa prav zaradi nje že od nekdaj predstavljala ključno mesto generacijske identifikacije.
Pograjčeva tolpa pa, če pustimo vnemar podobo Primoža Bezjaka kot Aleksa na propagandni plakatni varianti, ni oblečena v Kubrickovo belo. Skupaj z kostumografinjo Matejo Benedetti in koreografom Brankom Potočanom je za razgrajaško skupino režiser zasnoval svojevrstno estetiko, ki prerašča v celosten pomenski koncept. Fantje so namreč odeti v feminilne živopisane baletne kiklice in žabice v kombinaciji z robustnimi pankerskimi jopiči in čevlji.
Baletna oprava in koreografija dobesedno in do meje kiča utelešujeta Aleksovo ljubezen do klasične glasbe, še posebej Ludvika Vana. Nasilje je zaradi nemožnosti realistične odrske uprizoritve tega akta transparentno estetizirano in koreografirano. Kombinacija ljubkosti baleta in brutalnosti nasilja ustvarja učinkovit kontrast, ki z grotesknimi sredstvi izriše kompleksnost lika. Oprava in gestika tolpe premešča milje nasilja v »gejiš« sredino, hkrati pa queer moment podčrtuje tudi proces razvrednotenja vseh vrednot. Primera zdrži, a samo do točke simpatiziranja z junakom, če pa gremo preko, je istovetenje dekadence in homoseksualnosti že skoraj homofobno.
Aleksov upor in cinizem v Pograjčevi interpretaciji tako ni usmerjen le proti zakonom in splošni morali, ampak tudi proti seksualnim konvencijam. Ta poudarek pa je pravzaprav uprizoritev ene izmed razlag naslova romana. Antony Burgess naj bi namreč v nekem pubu slišal naslednjo frazo v cockney dialektu, ki mu je služila kot naslov romana: »as queer as a clockwork orange«, ki pomeni »queer to the limits of queernes«, kar očitno asociira na istospolnost.
Omenjeni povdarki se v naslednjih prizorih samo še fragmentarno pojavljajo, na primer pri zaporniškem duhovniku, ki ga v cross-dressu upodoblja Damjana Černe, ali pa pri dvospolnem prikazu Jezusa, ki ga uprizori Maruša Geymajer-Oblak, pri Aleksovem karakterju pa se izpojejo. Velikopotezno kičastemu slogu Pograjc sledi na drugačen način – z grotesknimi klovni in na hodulje postavljenimi visokimi uradniki vpelje cirkuše elemente. Grotesko tako večji del konsistentno izpelje, vseeno pa se zdi, da nekatere vrste humorja, na primer medicinske sestre z ogromnim napihljivim oprsjem, v to linijo pač ne sodijo.
V zaporniškem prizoru so igralci privezani na plezalne vrvi, ki medsebojno gravitacijsko učinkujejo, kar je sicer Potočanova že prav prepoznavna rešitev. Na tem mestu pa ne učinkuje samo kot proteza, ki telesu omogoča sicer nemogoče gibe, ampak igralce vpreže v marionetni teater, ki ga upravljajo vzvodi oblasti. Vtis lutkovnega gledališča še podčrtajo premične kulise, ki prav tako medsebojno učinkujejo pri premiku ene.
Da pa ne gre za Kleistove marionete, izpričuje ravno središčni problem Peklenske pomaranče, namreč pomen svobodne volje za konstitucijo človeka kot človeka. V njegovi družbeni igri ta ne more biti mehanično odstranjena, saj človek ni lutka že po sami definciji. Metoda Brodsky oziroma v romanu poznana kot metoda Lodovico, se izkaže kot nasilje, ki po krutosti presega vsak drug zločin, saj ukinja ravno tisto esencialno človeško, kar je pri Aleksu predstavljeno z ljubeznijo do glasbe.
Dramatizacijo kultnega romana je spisal avtor romana sam v osemdesetih letih in jo žanrsko označil kot igro z glasbo. Komponento glasbe v prvi slovenski uprizoritvi izpolni skupina Silence, ki pa igro skorajda filmsko prenasiči. Pri nas smo s prevodom igre Tadeja Zupančiča dobili zdaj že tretjo varianto neologizmov, ki tokrat zvenijo precej simpatično.
Ni kaj, zdi se, da bi bil Burgess relativno zadovoljen z Pograjčevo uprizoritvijo, ko ne bi tudi ta, ravno tako kot Kubrick, zaključil še pred zadnjim prizorom z Aleksovo moralno spreobrnitvijo. A nam je ta nihilistični duh morda še bolj všeč in skupaj z režiserjem rajši pritrjujemo duhu junaka kot duhu pokojnega avtorja. Fino pa je tudi to, da Pograjca moč dvojne sekire dvojenga kulta ni pretirano zaznamovala.
Stare kulte je rekultivirala Pia Brezavšček.
Komentarji
komentiraj >>