Roberto Zucco, serijski morilec, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja lomastil po Evropi, odgovarja na življenska vprašanja vseh vrst. Prisluhnite mu v četrtek ob 16. uri.
Na velikem odru ljubljanske Drame je zaživelo še eno od kultnih dramskih besedil. Z Markom Mandićem v naslovni vlogi serijskega morilca Roberta Zucca bo v tej sezoni na sporedu zadnje delo, ki ga je tik pred smrtjo napisal Bernard-Marie Koltes. Uprizoritev je nastala v koprodukciji s francoskim režiserjem Philippejem Calvarijem in njegovim osebnim gledališkim S.P.-jem. S seboj je pripeljal tudi ekipo scenografov, kostumografov in ostalih sodelavcev, sicer pa gre za režisersko nadgradnjo in prečiščeno različico postavitve, ki jo je Calvario pred leti izvedel v Franciji.
Roberto Zucco je zgodba, osnovana na življenju in zločinih resničnega morilca, čigar fotografija je prevzela Koltesa in spodbudila nastanek igre. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je nastala, je bila v Franciji zaradi svoje kontroverznosti sprva prepovedana. Ob tem bi človek pomislil, da gre za nesmiseln gledališki horror s kupi razmesarjenih trupel in posiljenih deklic, da gre za prikazovanje in poveličevanje morilca, ki v svojih zločinih išče naslado in zadovoljstvo. In da to celo ponuja gledalcu kot legitimen način zabave. Vendar še zdaleč ni tako.
Koltes je bil v zadnjih letih svojega življenja, ki ga je končal AIDS, soočen s svojo lastno smrtjo. Zato se njegova fascinacija nad serijskim morilcem v Robertu Zuccu izkazuje kot točka, iz katere izraščajo vprašanja o smrti in smislu življenja. Res, da bodo v igri moralisti še danes zaman iskali etično obsodbo Zuccovih zločinov, vendar je Koltesov morilec zanimiv tako, kot je zanimiv vsak drug morilec. Ne kot nerazumljiva etična uganka in nekaj povsem tujega, temveč kot tisto, kar nagovarja morilca v slehernem izmed nas in nam pove o nas več, kot smo sposobni kadarkoli videti sami.
Roberto Zucco je ravnokar ušel iz zapora, kjer je sedel zaradi umora svojega očeta, in takoj za tem ubil še mater. Sprva je ničvreden morilski izmeček. Kakor sam Zucco je tudi Mandićeva upodobitev tega lika za gledalca sprva antipatična, postopoma pa se razvija do skrajne točke naklonjenosti in sočutja ob Robertovem zadnjem umoru - samomoru. Vendar so pomembnejši od njegovih zločinov v igri ljudje in dogodki, s katerimi se sooča; odpirajo namreč vprašanja, ki se tičejo vsakega in vseh.
Tina Vrbnjak je naivna punca, ki je prepričana, da po izgubi nedolžnosti z Robertom ve veliko več o svetu kot njena sestra, stara devica, prepričana nasprotno - da se je uspela obvarovati najhujšega. Koliko je ženska res vredna v družini in v širši družbi, razjasni nastop njenega brata; ta jo kratko malo proda za prostitutko, ko izve, da je iz punčke postala baba. V vlogi brata je prepričljiv Valter Dragan; z ogromno mero moške samozavesti ostane še vedno pravi dedec tudi s knjižno slovenščino v ustih. Kaj takega uspe še Daretu Valiču v vlogi starca, ki tava izgubljen v svetu kot v labirintu tunelov podzemne železnice, nič bližje smislu življenja kot ob rojstvu.
Izjave likov v osebnih stiskah, ki izpričujejo skoraj brezbrižno distanco subjektov do najhujših dogodkov, pa danes namesto šokantno in na robu dovoljenega delujejo komično. Vsekakor so to mesta v besedilu, ki ob izvedbi od igralcev in režiserja zahtevajo več pazljivosti. Publika namreč vsak vonj po humorju povzame kot znak, da nismo več resno pri obravnavani temi.
Roberto Zucco bolj kot samega sebe razgalja vse ostale, ki mu pridejo na pot. Popelje jih iz na videz varnega zavetja votline v prostranost resnice. Omogoči jim, da sebe ugledajo, kakršni zares so, vse dokler resnica ni slepeča kot sonce, boleča in neznosna.
Skozi oči morilca je v sonce strmel Martin.
Komentarji
komentiraj >> Re: Vprašajte morilca!
occuz [16/12/2009]
Zucco is not Dead...za v podlago Demolition Group
odgovori >>