Zadnjih nekaj dni center Ljubljane spominja na mravljišče. Mravljam se je po praznično zmešalo in vse dere po svoj delež sladkega. To sladko je razredčena in zelo draga brozga. Kuhano vino je nepogrešljivo tudi pri vzdrževanju tako zaželenega đinglbels vzdušja. Po starem delu mesta sestavin za omenjeno razpoloženje zadnje čase res ne manjka: mladež, otročad, odrasli, živali - vse to v civilu in praznično nastrojeno z utripajočimi plastičnimi rožički. Juhuhu. A kako tako množico kulturno animirati?
Zadnjih nekaj dni center Ljubljane spominja na mravljišče. Mravljam v Ljubljani se je po praznično zmešalo in vse dere po svoj delež sladkega. To sladko je razredčena in zelo draga brozga. Je pa to vroča brozga, ki greje, ker je pač tako, da je mrzlo in je to potrebno. Kuhano vino je, da ne pozabimo, nepogrešljivo tudi pri vzdrževanju tako zaželenega đinglbels vzdušja. Po starem delu mesta sestavin za omenjeno razpoloženje zadnje čase res ne manjka: mladež, otročad, odrasli, živali - vse to v civilu in praznično nastrojeno z utripajočimi plastičnimi rožički. Juhuhu. A kako táko množico kulturno animirati?
Zdi se, da je festival uličnega gledališča Ana Mraz eden takih poskusov, ki želijo poleg koncertov raznih Severin in ostalih div ponuditi še kaj drugega, kar naj malo drugače zabava staro in mlado. Čevljarski most se je ob otvoritvi uličnega dogajanja zares šibil od radovedne množice. Pogled na ekstremno zloveščo Ljubljanico v globini, ki si je svoj karakter poudarila ob zadnjem božičnem deževju, je z malo domišljije obetal katastrofo.
A gledalci so bili na srečo udeleženi pri drugačni vrsti spektakla: Frateli Probankini so s hoduljami, ognjenim žongliranjem in z vsem, kar paše zraven, pokazali očarljivo, igrivo in nevarno plat uličnega teatra. Najbrž so se ušteli samo starši najmlajših, oprtanih na štupo ramo, ki so kot živi ščit preprečevali poglede vsem ‘zanjimcem’. Po ogledu poroda velikanske porodnice na hoduljah, ki je med groznim vreščanjem rodila kar tri odrasle moške, so starši morali otročkom v zadregi pojasnjevati, od kod sploh pridejo otroci. Starši so se tako naučili lekcije: samo zato, ker se nekaj svéti in pridejo klovni, stvar ni nujno namenjena zgolj otrokom. Hura za nas. V naslednjih dneh nam je uspelo videti malo več dogajanja na mostu, saj so starši otroke držali kar za roke, vedno strogo v pripravljenosti, da jih odvlečejo stran.
Od skupno štirih dni dogajanja, kjer se je zvrstilo po približno štiri vpade na dan, pa niso vsi dogodki enako blesteli. Res je, da že đinglbels vzdušje na đinglbels lokaciji naredi svoje, tako da bi se v taki mineštri kakršnakoli stvar težko popolnoma izneverila. Vseeno pa je bilo med občinstvom močno čutiti večjo ali manjšo mero navdušenja, pripravljenosti za sodelovanje, mogoče pa je bilo meriti tudi razlike v jakosti salv smeha. Vsaj kar se tiče uličnega gledališča, je ravno odziv ljudi ključna in edina relevantna kritika. Ti so vanj vpeti neposredno. Ulični teater mora nagovarjati vse mimoidoče profile, ne le izbrancev. Tu nihče ne plača karte, to je edina oblika teatra, kjer se klobuk nastavi naknadno.
Ljubljanske mravljince radovedneže so navdušili predvsem tuji gostje. Avstrijski ulični performer Rizzo je navdušil bolj s svojim klovnom kot pa s pantomimo, saj je slednja s pretirano izpostavitvijo zadrege pri Slovencih najbrž delovala preveč travmatično. Odlično točko, ki je bila ravno pravo ravnotežje koncepta, humorja in posebnih ognjenih žonglerskih virtuoznosti, sta predstavila Hrvata Ludek in Onofrio a.k.a rimska gladiatorja. Da se poklic klovna lahko opravlja zares profesionalno, pa je dokazal tudi Francoz Benjamin Delas, katerega norčije lahko spremljate na Čevljarskem mostu tudi še danes.
Od naših nadebudnih uličnih umetnikov je zares izstopala predvsem Katjuša Kovačič, ki je v svojem performansu »Slovenka« v narodni noši s širokim srhljivim nasmehom izvajala akrobatske drže. Nastop je sicer del njenega plesnega prvenca, a učinkuje tudi kot samostojna točka v ulični različici. Je eden redkih performansov na festivalu, ki ne želi samo zabavati, ampak se skozenj razpirajo tudi vprašanja, denimo tista o identiteti ali pa pripadnosti. Pogrešali smo več podobnih poskusov, tako v smislu idejne dovršenosti kot tehnične perfekcije.
Nastopajoči ne bi smeli zaupati zgolj v vino, ki je prevladovalo v publiki, ampak v publiko samo.
Počakajte. Morda sem rahlo neiskrena tudi do same sebe. Vseeno je december in tudi jaz sem se pustila animirati Juriju Konjarju, ki nas je na sredi mosta učil pop koreografijo. Tudi za denar se ne bi pustila tako plehko zapeljati kakemu animatorju iz Collegiuma, a sem to rade volje storila pod pretvezo, da to opravljam službeno in da je tokratni animator vendarle priznan slovenski sodobni plesalec. Efekt pa je bil vseeno isti. Jebiga. V vinu je resnica. Če pa mu dodaš še cuker, je resnica pač malo osladna. December, kaj hočemo.
Za cinizem bo že še čas v novem letu. Pa na zdravje vam želi Pia Brezavšček.
Komentarji
komentiraj >>